Novice

Zimska številka Pikapolonice že v prodaji!

Zimska izdaja revija za otroke Pikapolonica je na voljo v marketih Mercator, Tuš, Jager in Leclerc.

 

Vse novice

Čudež rojstva otroka je onkraj besednega

Tjaša Koprivec Vuga je pesnica, ki je svoje subtilno doživljanje zunanjega sveta in poglobljeno premišljujoče popotovanje po lastnih notranjih pokrajinah prelila v nagrajeno pesniško zbirko Tu je moj onkraj. Marsikdo jo pozna tudi kot predano urednico, ki je v dobrem desetletju dela pri založbi Sanje pustila močan pečat. Pred malo več kot letom dni je postala mamica. Z njo smo se pogovarjali, kako doživlja ta dar življenja.

img_20200109_100228_02_resized_20200123_084727639.jpg

»Mislite, da sem v odgovorih morda premalo zemeljska?«, me zaskrbljeno vpraša med pogovorom. Z iskrenostjo in izbornim, pesniškim jezikom, ki iz nje žubori spontano, tudi ko ji zastavljam vprašanja z izrazito zemeljsko noto, me očara.


Ali je vaša nova zbirka pesmi Tu je moj onkraj nastajala v obdobju nosečnosti?

Da, kar nekaj pesemskih ptic se je pustilo izslediti v tem posvečenem času. Bila sem nenavadno osredinjena. Lupina uma je bila prepustnejša za zvoke srca. Moje drevo se je pelo visoko v nebo, kjer sem smela pozorno tipati zrak pred seboj. Pred menoj je bilo toliko več prostora. Neprimerno več kot kdajkoli prej.

Je rojstvo pesniške zbirke v čem primerljivo z rojstvom otroka?

Obe rojstvi me svetlita … Toda čudež rojstva otroka je prav res onkraj besednega. Z njim se je moje telesno ognjišče šele zares prižgalo.

Vaš govor je izboren. V vsakdanjem govoru uporabljate nevsakdanje besedne zveze, zveneče, pomenljive in redke besede. Govorite s sinčkom enako?

Nagovarjam ga s slovarjem, ki je moj zrak. In ta zrak ovija vse, kar biva na moji zemlji. Njegova prisotnost napravi, da jezdim po širnejših morjih in da je moja plovba mehkejša in ubranejša. Vse od skupnega (pred)početka sva delčka prahu, ki potujeta po prostranih vodáh poezije in pravljic. On je tisti svetilnik, ki oživlja valove, pospešuje, upočasnjuje ritem, odkriva zastrte zvezde. Berem mu, deklamiram, pripovedujem, pôjem. Sinji deček čuječno posluša in moje notrine poplavlja z mnogotero tišino. Otrokov svet je brez dna; gostoljuben je, objemajoč, sprejemajoč. Tako globok, brezskrben, pretočen. Kakšna milost, da mu smem prisluhniti …
dscf4031_01.jpg

Kako je bilo na porodu?

Izkušnja poroda je bila izredno lepa, skoraj mistična. Doživela sem porod v družbi moža in doule Ksenije Malie Leban. Porod je bil strnjen, v ritmu, miru in razmeroma kratek.

Ste rodili doma?

Kot prvorodka si nisem drznila, čeprav mi je Ksenija zaupala, da je doživela nekaj na moč navdihujočih porodnih zgodb doma. Sama bi morebiti celo zmogla to zaupanje, a sem začutila, da bi mož utegnil biti v preplahu. Rodila sem v porodnišnici na Jesenicah, ker je intimnejša. Babica Maja je bila blagodejna opora. Komaj kaj je izrekla, ves čas je bila skrbno prisotna, natanko je sledila porodni zgodbi. Ljuba Ksenija je z modrostjo in čutečo bližino vseskozi mehčala zrak. Čutila sem jo – vso. Oglasila se je, ko je bil njen glas nepogrešljiv steber. Nežnočutno, podarjajoče se. Ne bi si mogla predstavljati blažje in hkrati polnejše poti. Porodna soba je bila prostor, v katerem sem se počutila varno, sprejeto.

Česa se spominjate s poroda?

Ko so se pričeli valovi – na delavnici Priprava na porod sta Irena in Špela naklonjeno govorili o valovih –, ki so se urno gostili in krepili, sem se začela vrteti v pasu. Vrtenje sem vzdrževala skozi ves proces rojevanja. Ta gib me je razbremenil, zdrknila sem v zamaknjenost.

Se strinjajte, da nosečnost in porod prebudita nekaj, česar o sebi prej nismo vedeli?

Smem prikimati. Še drugače in bolj nepreklicno sem zaslišala jezik lastne biologije. Vse budno življenje so bile knjige moje prevladujoče sopotnice. Zlahka sem se skrivala v njihovih templjih in odlašala z življenjem, potem pa si me je tako ali tako delo (op. pis.: urednice pri založbi Sanje) povsem podredilo. Trenutki, ko sem bila res sama s seboj, so bili vse preredki.
img_20200109_100614_01_resized_20200123_084729897.jpg

Kako je bilo, ko ste prvič občutili, da se v vas prebuja novo življenje?

Kakor da bi se znašla pod rebri svetišča. V opoju ljubeče in nemisljivo svetle tišine. Visoko povzdignjena. Nebo je curljalo name in me pojilo z osrečujočim. Poprej sem bila, se zdi, v navidez nedolžnem teku … Življenju se je mudilo, pa se je mudilo še meni. Nežna vest, da bom mama, me je ustavila. Na vsem lepem sem si dopustila počasno hojo. Kako neskončno lepo, sem si prigovarjala. Z detetom sva spojena v neločljivo eno. Od tople luči je gorelo vse naokoli.

Ste se pričeli spreminjati?

Nosečnost je bila mil čas, ko sem se iskreno povezovala sama s seboj. Prijatelji so se spraševali, le kako bom lahko oklestila delo, ko pa me tako izpolnjuje, a ko sem z vsem bitjem zaobjela porajajočo se silo živega, sem tako rekoč prek noči umirila zgoščanje opravkov in se kmalu potem resnično prepustila vrsti novoodkritih občutij. Tako zvrhana sem bila. Obdobje nosečnosti je bilo prekipevajoč čas – sprehajala sem se s psičkom Nukcem, na dolgo klepetala s preljubo mami, se osrečevala s srečanji, uživala v polnovrednih obrokih in se vneto pomenkovala z žlahtnim zaveznikom v vse bolj napetem trebuhu.
dscf4012_01.jpg

Ste dojili?

Dojenje je najina zvezda stalnica, točka nenehnega zbliževanja in povezovanja. Sinek ima štirinajst mesecev in dojenje dosledno vztraja na repertoarju. Je oblika dajanja in sprejemanja, ki na trenutke zares gane. Čeravno more pomeniti tudi napor, kakopak. Pa vendar me osrečuje in ga doživljam kot blagoslov. Še posebej ker se je tovrsten stik zgodil brž po rojstvu. Nravno, s toliko predaje.

Vi ste mojstrica besed, a tudi ubesedenja neizgovorjenega. Kaj ste odkrivali v predbesedni komunikaciji s sinčkom?

Kot da bi se mi razodela brezmejnost ustvarjenega. Kako živ je spomin na vse tiste ure, ki so rahljale zanke sleherne mreže – ko sem plaho, hvaležno, blaženo opazovala rastoči trebuh in nekaj pozneje drobno bitje, bežno vzvalovano v snu. Bila sem onkraj in znotraj. Še malo prej sem bila reka, a nato sem se izlila v morje – in izginila. Toda poslej sem zaznavala silnejše, polnejše.

Kako je rasla ta ljubezen?

Prežarjena z močjo ljubezni se čudiva tej tihi skrivnosti, ki kar ne jenja. Priznam, sem in tja me mika obstati in pridržati ta širni ocean … Da se ga ne bi dotaknilo kaj manj blagotnega. A to je vendar past uma. Vse, kar morem izročiti ljubemu sinku, je iskreno zaupanje v dobroto, harmonijo, lepoto. Zgodile se bodo spontano, brez napora – in izkusila jih bo njegova polna zavest. Vidite, priklicati želim tople dlani in žuboreče tokove sočutne bližine … in neizbežno lesketanje vsega tistega, kar je skrito očem, a sega najgloblje.

In kako ste prestali čas nespečnosti?

Z malim junakom sva vse od začetka vztrajala pri nezmotljivem ritmu. Prebujala sva se vsaki dve uri. Pri osmih mesecih se je dojenje zgostilo na eno uro, celo manj. Poletni visoki valovi so me držali strumno nad gladino, na jesen pa sem si morala priznati, da utegnem priti ob sapo. Zadnji čas prinaša s spancem radodarnejše noči.
img_20200109_100504_01_resized_20200123_084728742.jpg

Z Barbaro Ogrič Markež, oblikovalko pesniške zbirke Tu je moj onkraj, sta prejeli nagrado za najbolje oblikovano knjigo kot (zvočni) objekt leta 2019. Knjigi je priložena zgoščenka, na kateri svoje pesmi pripovedujete ob glasbeni spremljavi, ki sta jo ustvarila Ana Kravanja in Samo Kutin. Ali lahko z ustvarjanjem izbranih zvočnih in vizualnih vtisov vplivamo že na otroka?

Zaupam, da je res tako. V viharju sveta moremo razdrobljeno strmeti. In vendar z negovanjem najtanjše občutljivosti vzbujamo prisotnost, budnost. Iz njune prsti bo prav mogoče odgnala svobodoumnost, vsled katere se bo vselej vredno vračati k sebi. Človek se ne zdi nedolžna stvaritev, nenehno nas sooča z najhujšim, a pravkar izrečeno ne zanika svetlobe, ki se razcveta v jutro življenja. Jutro življenja je obsijana katedrala. Vanjo naj se upre le še več svetlobe. Nikdar je ne more biti preveč. Kakor ne more biti preveč nežnosti. In ljubezni.

Čemu služi »pesemski prt«, velika ilustracija, ki je spravljena v ovitku knjige?

Barbara mi je nekoč dejala, da se v pesemskem omotu spet in spet drami v vrtež. Iz tega občutenja se je iztočila skrivnostna, močna, prelepa ilustracija. Barbara je strašno redka v tankočutnosti, povsem izjemni prefinjenosti. Preudarila je vrsto rešitev, kako likovni poudarek umestiti v knjižno telo. Da kliče po prostoru, da naj diha v prostost, je menila. Da bi telo knjige scela stopilo pred bralca, mu je domislila prt. Ta atmosferična premisa knjigo resnično podčrta kot objekt in jo zapelje v svojevrstno obrednost.
dscf4077_01.jpg

Se lahko v prihodnosti veselimo, da boste ustvarjali tudi za otroke?

Če bo potok mojega jezika zaneslo v to kamrico vesolja, bom vedela, da ne pôjem z roba veje. Ne več. Vedela bom, da sem odletela »čisto tja, čisto tja, čisto tja do vrh neba«. (Ako izrežem pesemsko misel Anje Štefan, ki tako zvonko gostoli v opno najinih dni.)

Kaj vse prebirate sinčku?

Ob čarnih potrkavanjih zares briljantnega opusa Anje Štefan se znova in spet zatečem pod sinjo perut Srečka Kosovela. Mehkim in razkriljenim ročicam izročam še pesmi Miroslava Košute, Otona Župančiča, Bine Štampe Žmavc, Svetlane Makarovič, Kajetana Koviča, Toneta Pavčka, Neže Maurer, Andreja Rozmana Roze in širjave drugih. Preje na vretenu je vse več, pesmi se rada učim na izust, da je struga polna, kamor koli nama zanese korak. Oh, koliko veselja!

Maja Črepinšek
Foto: Matjaž Markič
dscf4081_01.jpg

Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.