Ko rečemo, da imamo srce dovolj veliko za ljubezen do partnerja in do otroka, nismo daleč od resnice, saj je ljubezen res povezana s srcem, pravijo nevroznanstveniki.
Toda v isti sapi poudarjajo, da ljubezen domuje v možganih in ne v srcu.
Precej natančno vedo, kaj se dogaja v možganih pri materinski ljubezni, vzneseni zaljubljenosti, zreli ljubezni, strastnemu spolnemu poželenju…

Ljubezen je enaka, a tudi različna.
Ljubezni do partnerja in do otroka je skupno, da tistemu, ki ljubi, nudi občutek ugodja. Doživljanje ugodja je posledica dopamina, ki se sprošča zaradi delovanja možganov tistega, ki ljubi. Dopamin učinkuje tako, da se želimo vedno znova vračati k tistemu, kar je v nas sprožilo ugodje – v tem primeru k partnerju in k otroku. Na nek način je podoben drogi, saj zaradi dopamina postanemo pozitivno odvisni od objekta, ki nam ugodje sproža.
 
Ugodje pa nam sproži že pogled na fotografijo ljubljenega partnerja ali otroka. Toda deli možganov, ki se sprožajo ob pogledu na partnerja in na otroka, so različni. Pri pogledu na partnerja se aktivirajo območja možganov, ki so povezana s spolnim vzburjenjem. Pri pogledu na otroka pa predeli, ki spodbujajo socialno vedenje, zaradi česar smo za svojega otroka pripravljeni narediti več, kot za koga drugega. Lastnega otroka lahko zaradi delovanja možganov doživljamo, kot neločljiv del sebe. Zdi se nam, da som mi tisti, ki moramo zanj storiti vse, kot bi pač vse storili zase.

Ljubezen je slepa in gluha.
Ko smo sveže zaljubljeni, ko nam plešejo metuljčki v trebuhu, partnerja vidimo drugače kot čez čas, ko zaljubljenost dozori v ljubezen. Zrela ljubezen ljubljenega ne vidi več idealiziranega, ampak ga je zmožna ljubiti takšnega, kot je. Lahko bi rekli, da so nas v prvi fazi možgani povlekli za nos, saj so se odzvali podobno, kot pri odvisnosti od droge. Preplavili so nas z dopaminom, zaradi česar je zaljubljenost slepa, vznesena, nezmožna kritične presoje tistega, v katerega smo se zaljubili. Okolica vidi njegove napake, a če nas nanje opozori, smo jezni na tistega, ki ga blati. Niti razmisliti nočemo, ali je morda res.

Razlog za takšno nesamozaščitno vedenje je, da se ob zaljubljenosti se zgodi še nekaj – oslabi nam delovanje amigdale, zaradi česar slabše ocenjujemo nevarnost. Zato smo v zaljubljenosti pripravljeni storiti neumnosti, ki bi jih sicer ne bi. Res je, zaljubljenost je slepa. In za povrh nam v sveži zaljubljenosti upade raven serotonina, ki, med drugim, vpliva tudi na apetit. Zato sveži zaljubljenci tako zlahka pozabijo na hrano.

Partnerja ljubim drugače kot prej.
Ko pa ljubezen dozori, kar se zgodi v času od pol leta do dveh let, učinek dopamina popusti. V tej točki zaljubljenec »spregleda« in partnerja zagleda drugačnega, kot je bil na začetku. Ne, ni se spremenil partner, spremenili smo se mi, za kar so poskrbeli naši možgani. Toda zrela osebnost zmore ljubiti tudi »resničnega« partnerja.
Pa bi se nam lahko enako zgodilo tudi z otrokom? Ali bi lahko najkasneje čez dve leti spoznali, da ga idealiziramo, da ni tak sonček, kot se nam je zdelo? Ne, ker je ljubezen do otroka je drugačna. Ali ne mislimo vsi starši, da je prav naš otrok najbolj ljubek, najbolj zlat, največji sonček, najlepša dušica, pa čeprav je kakšne drugi bolj ljubek na pogled, čeprav se razvija hitreje, čeprav lepše poje…? In tako je tudi prav.

Ljubim te, a me privlači druga/drugi.
Kaj pa se dogaja, ko kljub temu, da ljubimo svojega partnerja, začutimo močno spolno privlačnost do sodelavke ali sodelavca, nekoga, za katerega se zavedamo, da nas močno zanima, vendar ga ne ljubimo? Spolno poželenje ni nujno povezano z ljubeznijo. Včasih je, včasih pa tudi ni. Znanstveniki govorijo o dveh ločenih sistemih. Spolno poželenje spodbujajo anabolni steroidi – pri moških in pri ženskah – in to je krivo, da prevaramo partnerja, čeprav ga ljubimo. Spet so vsega »krivi« možgani!

Zlomljeno srce boli.
In zakaj nas boli srce, ko nas partner prevara ali zapusti? Zlomljeno srce zaradi izgubljene ljubezni ni samo prazna fraza. Prav zares lahko občutim srčno bolečino in srčne težave, zaradi katerih potrebujemo celo zdravniško pomoč, saj se zaradi občutka velike izgube zgodi močan stresni odziv. Ko se sproščajo stresni hormoni, med katerimi prevladuje adrenalin, to vpliva na bitje srca, ki ga pospeši in okrepi. Močan ali dolgotrajen stres pa srce oslabita. Zato je res, da ljubezni vladajo možgani, občutimo pa jo v srcu.

Je mogoče ljubezni ukazovati?
Pa bi lahko kako vplivali na možgane, da bi vzdrževali živ ogenj ljubezni do partnerja? Ni tako preprosto, da bi si lahko preprosto zaukazali vztrajati v ljubezni. In vendar je mogoče na svojo ljubezen do partnerja vplivati. Kako? Pomaga vztrajna pozitivna naravnanost do partnerja. Na primer: »Ni ravno zabaven, vendar se vedno potrudi sprejeti, kadar predlagam, nekaj, kar bi okrepilo najino zvezo. In res je dober oče.« Ali: »Sodelavka ima lepše noge, moja žena pa ima lepši značaj. Z tako žensko hočem živeti. In vem, da se nanjo lahko zanesem.« Ljubezensko zvezo krepi tudi zadovoljujoča spolnost in redni spolni odnosi. Prav tako kot skupen prosti čas v dvoje. To pa je tisto, kar mladim staršem pogosto najbolj primanjkuje. Pazimo, da vztrajno prilagamo na ogenj ljubezni do partnerja, ker je precej bolj ranljiva, kot ljubezen do otroka!