Vprašanje: Sem mamica dveletne hčerke, ki je sicer živahna in zdrava, skrbi pa me njen strah oziroma plašnost. Že kot dojenček se je bala raznih gospodinjskih aparatov. 

Sedaj se jih ne boji več, se pa prestraši stvari, ki so drugim otrokom v veselje. Na primer, mladih kužkov, čeprav ima vse živali sicer zelo rada. Ko sem ji jih pokazala, se je prestrašeno stisnila k meni, če pa ji sedaj omenim, da jih bova spet pogledali, se na njenem obrazku zrcali strah. 

Ustraši se tudi, kadar kdo vstopi v stanovanje, boji se vseh pojočih igračk in se jih ne upa dotakniti. Njena mlajša sestrica, ki je stara devet mesecev, je njeno pravo nasprotje. Nič je ne prestraši. Kako naj pomagam starejši hčerki?

Otroci so različni
Otroci se med seboj zelo razlikujejo. Kar nekaj lastnosti že prinesejo s seboj na svet. Že pri dojenčkih lahko opazimo, da so različno ritmični. Eni, na primer, zlahka ujamejo ritem spanja in budnosti, drugi pa se prebujajo in spijo v povsem nepredvidljivih razmakih. Otroci so tudi različno aktivni, eni zelo mirni, ki jih mamice rade označijo kot pridne, spet drugi pa so tako živahni, da jih je treba imeti stalno na očeh, pa še tedaj se rado kaj nepredvidenega pripeti. Otroci so tudi različno občutljivi. Opažamo, da včasih podobne razmere na različne otroke lahko različno vplivajo. Preplet dednih dejavnikov in vplivov okolja, ki se v zelo zapletenih zankah zrcali tudi v otrokovem vedenju, je pri vsakem otroku neponovljiva kombinacija. V tej luči so razumljive tudi razlike med obema hčerkama.

Obdobje spoznavanja sveta
Po drugi strani pa je vaša starejša hčerka v obdobju, ko otrok prične pospešeno spoznavati svet okoli sebe, kar ji omogoča veliko večja gibljivost, predvsem povsem samostojna hoja. Ta otroku dovoljuje, da se oddalji od mamice ali druge pomembne osebe in se poda v raziskovanje sveta. Ob tem pa se srečuje s številnimi negotovostmi, s stvarmi, ki ga veselijo, in tistimi, ki ga prestrašijo. Ko postanejo razmere na otrokovem potepu zanj prezahtevne, se vrača k mami ali k drugim svojim bližnjim in se jih včasih za nekaj časa tišči celo bolj kot prej, ko je bil mlajši. Vendar je to le vrnitev v varno zavetje pred naslednjim korakom v svet.

Varen pristan pri mami
Pomembno je, da pri tem otroku ne onemogočamo tega vračanja, češ da je že dovolj velik, obenem pa tudi, da zaradi lastne zaskrbljenosti ne omejujemo njegovih pobud po samostojnosti. Vaši hčerki je podajanje v svet, ki ga omogočajo gibalne in umske sposobnosti dvoletnikov, obenem mikavno in strašljivo.

Spodbujanje plašnega otroka
Hčerko lahko vzpodbudite tako, da je ne silite v situacije, ki ji vzbujajo strah. Pač pa ji omogočite, da jih s svojim lastnim ritmom postopoma obvladuje. Pri tem je zelo pomembno, da se teh situacij ne bojite tudi vi, bodisi zato, ker se bi na primer bali situacije same (na primer psa) ali pa predvidene hčerkine reakcije. Hčerka bo namreč postopoma premagovala strah, če se bo z določeno stvarjo, ki se je boji, srečevala v varnem vzdušju. Če je ob srečanju s tako stvarjo namreč prisotna tudi zaskrbljenost ali negotovost staršev ali drugih pomembnih oseb, je to zanjo sporočilo, da se je te situacije upravičeno treba bati. 

Ne preveč naenkrat
Za premagovanje strahu je neugodno, če doživlja veliko situacij, ki se jih boji, v kratkem časovnem razmaku, ali če je v njih namenoma porinjena, prav tako pa tudi, če se s temi situacijami sploh ne srečuje, ker se jim zaradi njenega strahu vsi izogibajo. Največkrat se še najbolj obnese, če so situacije, ki se jih otrok boji, po pogostosti posejane tako, kot jih prinaša vsakdanje življenje. V takih situacijah je dobro, da odrasli, ki so z otrokom, zagotovijo varno vzdušje, njihova pozornost pa naj ne bo posvečena predvsem otrokovemu strahu, temveč mikavnosti situacije same in opisovanju značilnosti te situacije. Če pa se ob tem z otrokom pogovarjajo o njegovem strahu, je pomembno, da ga ne zanikajo (češ, saj te ni nič strah) in ne zasmehujejo.

Ni razloga za skrb
Vaša hčerka bo postopoma premagala negotovosti in strahove, ki jih sedaj doživlja, in verjetno ni razloga za večjo zaskrbljenost. Bojazen, ki se včasih kaže bolj v potezah plahosti, včasih pa v bolj jasno izraženem strahu, na primer pred živalmi ali pojavi, kot so grmenje, tema in podobno, je v tej starosti še dokaj običajna.

Vesna Markič, dr. med., pedopsihiatrinja in specialistka šolske medicine