Vprašanje: Moja mati, ki mi pri varstvu mojih dveh otrok zelo veliko pomaga, marsikdaj, kadar je otroka ne ubogata ali ne postorita, kar je treba, zagrozi, da bo po otroka prišel parkelj in ju kaznoval. Opazila sem, da se moja otroka parklja res zelo bojita. 

Sama se s tem načinom vzgoje ne strinjam preveč, vidim pa, da tako ravnajo tudi nekateri znanci in vas zato prosim za nasvet.


Otrok ne potrebuje ustrahovanja
Pravljična bitja, dobra ali strašna, smešna, žalostna, predrzna in boječa in še marsikakšna, igrajo v otrokovem fantazijskem svetu zelo pomembno vlogo. Kot junaki v pravljicah s primernim zapletom in razpletom, kot junaki, čigar vloge otroci preigravajo v svojih igrah, otroku pomagajo premagovati strahove in stiske, preigravati razmere, s katerimi se srečuje v stiku s starši, vrstniki in drugimi ljudmi, in vaditi spretnosti, ki jih potrebuje ob nadaljnjih razvojnih korakih.

Raje razložite, zakaj
Ob vsakodnevnih zahtevah, ki jih postavljamo pred otroka, pa otrok ustrahovanja s pomočjo parkljev in podobnih bitij pravzaprav ne potrebuje. Veliko bolj potrebuje realen odnos do stvari, ki jo je treba opraviti, in enostavno razlago, zakaj je to tako. Tako se bo lažje postopoma učil odložiti zadovoljitev neke svoje potrebe in opraviti določeno nalogo, ker jo je potrebno opraviti, in se je ne bo lotil zgolj zaradi strahu. Poleg tega pa z vnašanjem strašnih bitij v naše vsakodnevne zahteve do otroka otežujemo njegovo razlikovanje med realnostjo in fantazijo, kar ga spravlja v stisko in ga včasih lahko ovira na poti k večji zrelosti.

Zanesimo se nase
Lahko bi rekli, da pri vzgojnih postopkih parklja kot pomočnika bolj kot otrok potrebujemo starši in vzgojitelji, ki postavljamo pred otroka bodisi prevelike zahteve za njegovo razvojno raven ali
pa ustreznih zahtev ne znamo dovolj trdno postaviti. Zato se raje zanesimo kar nase, parklju pa pustimo, naj počne svoje čudežne vragolije v pravljičnem svetu.

dr. Vesna Markič, pedopsihiatrinja in specialistka šolske medicine