Novice

Zimska številka Pikapolonice že v prodaji!

Zimska izdaja revija za otroke Pikapolonica je na voljo v marketih Mercator, Tuš, Jager in Leclerc.

 

Vse novice

Kdaj rečem JA in kdaj NE?

Harmonična vzgoja zahteva ravno pravo mero odgovorov »ja« in odgovorov »ne«.

Prav gotovo ni mogoče otroku vedno reči »ja«, ker preprosto ni mogoče uresničiti vsake njegove želje. Pri tem ni treba imeti slabe vesti, ker odklanjanje njegovih želja in zahtev prav gotovo ni premo sorazmerno z ljubeznijo do otroka. Pravzaprav starši, ki imajo otroka tako radi, da mu želijo najbolje, otroku postavljajo jasne meje. To pa pogosto storimo tako, da mu rečemo »ne«. Ampak - ali veste, da se večina stavkov, ki jih rečemo majhnemu otroku, začne z »ne…«? Poglejmo, kdaj je to res potrebno.


So starši, ki imajo težave, kadar morajo svojemu malčku reči »ne«. Najraje bi mu kar v vsem ugodili, saj jim je težko, ko se malček znajde pred frustracijo. In so starši, ki najpogosteje rečejo »ne«. Otroku kar naprej postavljajo prepovedi in omejitve - tak je pač njihov vzgojni stil. Toda harmonična vzgoja zahteva ravno pravo mero odgovorov »ja« in odgovorov »ne«. »Ne« je otroku potreben, da mu postavi meje in omejitve, kar mu pomaga zrasti v zdravo osebnost. In »ja« je otroku potreben, ker mu da svobodo, da se izrazi in da se preizkusi, ker se lahko le tako polno razvije.

Kdaj rečem »ja«, da se bo otrok dobro razvijal?

Ja, lahko se igraš s plastičnimi posodami.
Kaj najpogosteje rečemo otroku, takoj, ko se prične samostojno premikati po stanovanju? Ne, ne dotikaj se. Pusti to, pusti ono. In s kakšnim uspehom? Slabim. Majhen otrok se mora dotikati vsega, ker mora dobiti taktilne izkušnje in ker mora dobiti izkušnje s prostorom in predmeti, ki so v njem. Mora se dotikati, prijemati v roke, tehtati, udarjati s predmetom po tleh, ga ponesti v usta, preložiti iz roke v roko... Vse to razvija njegov razum. Otrok pri tem opazuje, primerja, sklepa: njegov razum je buden in dejaven, vendar mora za to imeti sporočila, ki mu jih posredujejo čuti. Zato je pomembno, da otroka ne omejujete prav v vsem. Bolje bo, če odstranite ali zaščitite, kar menite, da je nevarno, ostalega pa naj se dotika. Ponudite mu še sami tisto, kar je varno, recimo, plastične kuhinjske posode, ki jih lahko zlaga v stolp, po njih ropota, jih prevrača, zlaga drugo v drugo... Pa tudi kuhinjsko posodo, ki tako lepo ropota, mu lahko prepustimo. Otrok, ki ga ne omejujemo pri raziskovanju z besedami »ne, umazano je« in »ne, nevarno je«, bo zgradil veliko bolj pozitivno sliko o svetu, ki ga obdaja, kot otrok, ki doživi preveč nepotrebnih omejitev.

Ja, lahko spiš z nočno lučko.
Majhni otroci so pogosto čisto zadovoljni in spijo dobro, čeprav je ponoči v njihovi spalnici povsem temno. Nekaj malega nočne svetlobe si tedaj pogosto želi mamica, ki mora ponoči k dojenčku ali majhnemu otroku. Toda pri štirih letih se situacija obrne: tudi najmanj prestrašeni otroci nenadoma nočejo več spati v temi. Je to korak nazaj v razvoju? Morda pa le nova otrokova muha? Nič takega. Otrok pač raste in se razvija. Vedno bolj je samostojen, vedno več od njega pričakujemo. Duševno in telesno se osamosvaja, oddaljuje iz vašega varnega objema in ob tem ga, tako kot vse otroke na tej razvojni stopnji, obhajajo strahovi. Strahovi pa imajo največjo moč v temi, v spanju, v sanjah. Nič čudnega, da si otrok želi ponoči več svetlobe. Štiri ali pet letni otroci imajo še vedno težave pri razločevanju realnih in nerealnih strahov. Ne ločijo čisto dobro, ali so čarovnice le v pravljicah ali tudi v realnosti. Zato bo najbolje, da otroku ponoči pustite nočno lučko, čez dan pa se z njim čim več pogovarjate in igrate tako, da se bo sprostil in uravnotežil. Dobro ga opazujte in poslušajte, ker mu boste morda tako lahko pomagali premagati zadrego, ki je ključni spodbujevalec njegovih nočnih strahov. Šele ko bo otrok premagal to izvorno zadrego, bo pozabil tudi na nočne strahove, pa tudi po nočni lučki ne bo imel več potrebe.

Kdaj rečem »ne«, da otroku postavim meje?

Ne, nikogar ne udarimo.
Tega »ne« ni težko izreči - kar sam nam poleti iz ust, ko naš otrok impulzivno ugrizne, pocuka ali udari svojega malega soigralca. Majhen otrok, ki hoče izraziti svojo jezo, frustracijo ali željo, da bi dobil igračo drugega otroka, ugrizne ali udari kot kakšna majhna živalca. Zakaj? Ker ne zna izraziti z besedami, kaj bi rad, ker še ni razvil zmožnosti vživljanja v drugega in ker še nima nobenih socialnih spretnosti. Vse to bo v prihodnjih letih še razvijal. Učenje traja dolgo, začnemo pa ga že kar takoj, že pri dojenčku. Za začetek otroku, ki ugrizne ali udari, da bi dobil igračo drugega, zelo trdno in zelo jasno rečemo »ne«. Otrok mora spoznati, da si bo moral najti drug način komuniciranja. Ker pa otroku na začetku sploh ne bo jasno, zakaj ga ne podprete v njegovi želji - saj je navajen, da poskrbite za vse njegove potrebe - bo ob »ne« zaradi grizenja potrebna kratka, a jasna razlaga: »Ne, nikogar ne udarimo. Za igračo prosimo.« Izogibajte pa se besednim kvalifikacijam otroka, kot sta »ti si lump« ali »ti si grd«, ker ne bodo prinesle nikomur nič dobrega. Otroka tudi ne ugriznite, pocukajte ali udarite, češ da bo videl, kako je to, ker ga s tem gotovo ne učite, kako nenasilno dobiti, kar želi.

Ne, ne moreš spati v najini postelji.
Vsak otrok tu in tam ponoči prileze v posteljo staršev ali pa joka, naj pridemo ponj. S tem ni nič narobe. Ni pa dobro, če otrok kar vsak zvečer zavije v posteljo staršev in če tam spi prav vsako noč. Seveda je to ponekod po svetu normalno, v naši civilizaciji pa je drugače. Pri nas partnerja spita v zakonski postelji, ki se le včasih spremeni v družinsko posteljo. Če je otrok vsako noč v postelji staršev, odločno vdira v njuno intimo - in če partnerja izgubita »dvojino«, ni mogoče obdržati zveze. Torej je tudi v interesu otroka, da ostaneta starša intimna partnerja. In kako bo odklonitev sprejel otrok? Seveda bo občutil močno frustracijo. Ampak vsa vzgoja, vsa socializacija otroka poteka z večjimi in manjšimi frustracijami. Drugače ni mogoče. Psihologi svetujejo, da smo starši pri zahtevi, da je zakonska postelja prostor intime, ki pripada le staršema, vztrajni in dosledni že od otrokove najrosnejše starosti. Kar pa seveda sploh ne pomeni, da otroka ne spustimo v posteljo zjutraj, ko se pride k staršema pocrkljat, pobožat in objet.

mal_10_17_468px.jpgŠe več o tem, kdaj otroku reči JA in kdaj NE, pa lahko preberete v oktobrski reviji Moj malček, ki je že pri vašem prodajalcu časopisov.

Lahko pa revijo Moj malček tudi naročite TUKAJ.
Novi naročniki prejmejo darilo!


 

Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.