Ko otrok pade in prične hudo jokati, najbrž ni starša, ki se ne bi odzval. Otrok joka, mi pa ga izmenično tolažimo, pregledujemo in sprašujemo, kje ga boli. Skrbi nas, ali ni poškodba resnejša, še posebno, če otrok joka dolgo in na ves glas. Nekateri otroci zelo hitro pričnejo jokati in jokajo dolgo, tudi pol ure. Psihologi jim pravijo »otroci z nizkim pragom tolerance«.

Če tudi vaš otrok joka že zaradi majhnih nezgod in se zateka k vam po pomoč že ob manjših frustracijah, ste gotovo že podvomili, ali naj mu še pomagate in ga tolažite, ali pa bi bilo bolje, da bi pokazali manj sočutja. Naj ga pustite, da se sam sooči s svojo težavo? Mu s tolažbo odvzemate priložnost, da se nauči sam spopasti s težavo? Ali pa otrok zagotovo ne bi jokal in iskal vaše pomoči, če je ne bi potreboval?

Nasveti se spreminjajo
Pred petimi desetletji bi vam strokovnjaki za vzgojo dali nedvoumen odgovor – če se odzovete na vsak jok, vzgajate slabiča. Potem je vzgojni pristop postal toplejši. Pred tremi desetletji bi od strokovnjakov dobili odgovor, da otrok potrebuje vašo pomoč, bližino in toplino, da bo razvil občutek varnosti. Ko razvije občutek varnosti, napreduje do stopnje, ko se zmore potolažiti in premagati frustracije sam. Zadnja leta pa se znova vedno glasneje slišijo glasovi, ki opozarjajo, naj se starši malo bolj oddaljimo iz otrokove bližine, češ da se preveč trudimo, da bi bili otroci ves čas zadovoljni, srečni, siti... Da otrokom uresničimo vse želje in odstranimo tudi najmanjše frustracije, ki jim stojijo na poti. S tem pa vzgajamo generacijo otrok, ki se ne bo znala soočiti niti z manjšimi težavami in sploh ne bo znala skrbeti sama zase. Kaj je res in kaj je najbolje za otroka?

Zlata sredina
Vsi si želimo, da bi naši otroci znali razmišljati s svojo glavo, da bi se naučili svoje težave reševati samostojno, da bi bili primerno vztrajni, da bi se znali sami umiriti in potolažiti. Pri drugih starših hitro opazimo, če so preveč zaščitniški in si mislimo, da to ni dobro za otroka. Taki nočemo biti. Hladni starši, ki jokajočemu otroku rečejo, naj ne bo cmera, naj stisne zobe in dvigne glavo, pa tudi nočemo biti. Zbrali smo nekaj nasvetov, kako doseči zlato sredino med obema skrajnostma.

Topel objem premaga bolečino in daje otroku moč, da gre naprej.

Verjamem, da zmoreš
Prvi nasvet strokovnjakov je, naj ne vzgajamo otrok po nobenem izmed skrajnih prepričanj. Seveda ni dobro, če nad otrokom bdimo preveč zaščitniško, a če se na njegove stiske ne odzovemo, mu prav tako delamo škodo. Za otroka je najbolje, če ve, da lahko kadarkoli dobi našo pomoč, vendar pa hkrati trdno verjamemo, da svojo težavo zmore rešiti sam. Bolj ko je otrok prepričan, da mu bodo starši pomagali, če bo treba, bolj je opogumljen, da poskuša svojo težavo rešiti sam.

Podpora iz ozadja mu daje moč
Otroci, ki imajo v starših trdno oporo, postanejo bolj samostojni in samozavestni, bolje se naučijo regulirati svoja čustva in se bolje znajdejo v socialnih odnosih. Bolje sodelujejo z vzgojitelji in učitelji, bolje so sprejeti med vrstniki. Podpora staršev pomeni, da otroku nudimo tolažbo, da mu pomagamo spoprijeti se z lastnimi čustvi in mu pokažemo pot, kako naj se spoprime s svojimi težavami. Če se starši na otrokove potrebe odzivajo manj čuteče, ki so bolj trdi, strogi in hladni, je otrok socialno manj kompetenten, teže pa tudi uravnava močna negativna čustva, še zlasti jezo – tudi, ko zrase. Zakaj?

Vaja dela mojstra
Ko otroka, ki pade in mu krvavi koleno, hladno zavrnemo, naj se že neha cmeriti, ali če se mu posmehujemo in ga okregamo, ker se razjoka, ko izgubi igro »Človek, ne jezi se«, otrok poleg bolečine in razočaranja doživi še zavrnitev in osramotitev. Zanj je to preveč, saj se ni zmogel soočiti niti s prvimi čustvi. Lahko se zgodi, da v prihodnje ne bo hotel več vstopati v situacije, v katerih je doživel preveč neprijetnega. Morda se ne bo hotel več igrati družabnih iger ali nogometa. Toda to je ravno nasprotno od tistega, kar otrok potrebuje! Da se bo naučil dobro prenesti poraz ali bolečino ob padcu, potrebuje več vaje in več pozitivnih izkušenj. Otrok mora dobiti dovolj priložnosti, da izrazi svoja prava čustva in da se nauči ustrezno ravnati z njimi. Zlato pravilo naj bo: Čustva niso naš sovražnik, niti če so pretirana.

Cmera in strahopetec?
Ko vaš otrok pretirano joka zaradi manjšega padca ali frustracije, torej nikar ne skrbite, ali morda ne vzgajate slabiča. Namesto tega se opomnite, da je nova priložnost, da dobi še eno učno uro, še eno dobro izkušnjo, ki mu bo pomagala naprej. Nič hudega, če občuti močna čustva. To mu omogoča, da se bo naučil ravnati z njimi. Ko izbruhne, je to zanj dobro, čeprav vas njegovi izbruhi izčrpavajo.

Velik jok za majhen povod
Kaj pa, če otrok pretirano joka za vsako figo, za majhno prasko na kolenu? Običajno je tista majhna praska le zadnja kapljica, ki je predrla jez. Otrok ima morda za seboj dolg dan v vrtcu, morda se mu je že tam zgodilo kaj neprijetnega, morda je tudi lačen in utrujen. Za otroka je dan v vrtcu ali pri starih starših lahko precej naporen, saj se je trudil biti ves dan »priden«, prilagajal se je drugim ljudem in situacijam. Zato ni dobra reakcija, če ga le pisano pogledate in mu rečete, da joka zaradi vsake praskice. Bolje je, če ga brez besed vzamete v naročje, stisnete k sebi in tiho počakate, da se pomiri. Še vedno niste čisto prepričani? Predstavljate si, da ste v službi izbrisali iz računalnika pomemben dokument, nato vas je nadrl šef, na poti domov pa ste obtičali v prometu. Doma se nato med kuhanjem urežete v prst in v oči vam takoj stopijo solze. Kaj bi vam bolj pomagalo – če bi vam partner rekel, da tako majhna ranica še ni razlog za cmizdrenje, ali če bi vam brez besed pomagal prilepiti obliž, nato pa dal še velik objem?

Drugi korak: strategija samopomirjanja
Ko otroka potolažite, je čas za učenje katere izmed strategij samopomiritve. To je naslednji korak. Izbor strategije je odvisen od situacije. Ena od zelo učinkovitih in preprostih metod je najti nekaj, kar preusmeri pozornost. Na primer, da pogledaš skozi okno in pričneš opazovati drevo, na katerem trepeta listje ali ptico, ki si išče hrano. Ta strategija deluje, če vas nadere šef, pomaga pa tudi otroku. Zato že jokajočega malčka vzemite v naročje in skupaj z njim stopite k oknu. Pokažite mu zunaj nekaj zanimivega. Kmalu se bo umiril, hkrati pa se bo učil strategije samopomirjanja.

Tretji korak: soočanje s težavo
Tretji korak pa je učenje soočanja s težavo oziroma iskanje rešitve. Na primer, da otrok joka, ker je izgubil svojega ljubega medvedka. Vprašajte ga, kje se je igral z njim in kdaj ga je imel nazadnje v rokah. Usmerjajte otroka tako, da ga bo šel sam iskat na prava mesta. Sčasoma ga bo to naučilo prave strategije soočanja s težavo, uči pa ga tudi socialne kompetentnosti.

Če si želite, da bi zrasel v Kekca, mu ne sporočajte, da je Rožle.

Toda...
Toda čeprav je dobro, če otroku nudite oporo, sočutje in tolažbo, nikar ne pretiravajte, še zlasti pa ne prehitevajte njegovih reakcij. Na primer, ko otrok pade, ne vrisnite »ali si si kaj naredil!?« že med tekom do njega, da bi ga takoj pobrali. Bolje je malo počakati, ali reči le »opsa!« Otrok meri težo dogodka tudi z vašo reakcijo. Vi ste njegova socialna referenca. Ko vas takoj po padcu poišče z očmi, v vaši reakciji išče, kako naj se odzove. Naj zajoka, ker potrebuje vašo pomoč, ali naj se pobere in steče dalje? Vaše reakcije mu sporočajo, ali je občutljiv ali močan, ali je Rožle ali Kekec. Če si želite, da bi zrasel v Kekca, mu ne sporočajte, da je Rožle!


Še več nasvetov lahko preberete v septembrski reviji Moj malček, ki je že pri vašem prodajalcu časopisov.

Lahko pa revijo Moj malček tudi naročite TUKAJ.
Novi naročniki prejmejo darilo!