Novice

Zimska številka Pikapolonice že v prodaji!

Zimska izdaja revija za otroke Pikapolonica je na voljo v marketih Mercator, Tuš, Jager in Leclerc.

 

Vse novice

Otrok sam v prometu

Precej šokantne rezultate je dala raziskava psihologa dr. Marka Poliča in drugih avtorjev, ki so skušali ugotoviti, kako starši zaznavajo ogroženost svojih otrok: Starši so namreč odgovarjali, da je njihov otrok sposoben za varno sodelovanje v prometu pri povprečni starosti 7,47 let, vendar so mnogi odgovarjali, da je to že pri petih, šestih letih! Istočasno so menili, da bi jim dovolili prižgati plin šele pri povprečni starosti 11,04 let. Pa je žal število nesreč s prižiganjem ognja neprimerljivo manjše od števila prometnih nesreč v prometu, v katerem so kot pešci ali kolesarji udeleženi otroci. Zaključek raziskave je bil, da starši izjemno precenjujejo sposobnosti svojih otrok za varno sodelovanje v prometu.

Kaj vidi otrok?


Promet postaja vražje gost, vozniki pa iz leta v leto bolj agresivni in nestrpni. Poleg tega otroci sedaj hodijo v devetletko in so torej ob vstopu v šolo komaj dopolnili šest let! Kako nebogljen je otrok pri šestih letih v prometu, pa si odrasli kaj težko predstavljamo.
Ker je majhen, nima takšnega pregleda nad prometom kot odrasli. Kar predstavljajte si sebe, kako sežete s pogledom naravnost v kolesa kamiona in prav nič višje. Otrok tudi nima tako širokega vidnega polja kot odrasli in zato kasneje opazi vozila, ki prihajajo z leve in desne. Pri tem otrok pogosto misli, da jih voznik vidi, če oni vidijo avto, ki se približuje. Poleg tega ne zna dobro presojati hitrosti vozil in ocenjevati razdalj: otroci nikakor ne znajo predvideti, kako hitro bo voznik pripeljal do njih. Pri tem tudi ne vedo natančno, iz katere strani slišijo vozilo.

Majhna koncentracija

Večja težava, ki jih ovira pri samostojni varni udeležbi v prometu, je tudi koncentracija. Saj veste, kako malo časa so predšolski otroci lahko pozorni na eno igračo, na eno igro... Njihova pozornost se hitro preusmerja na najrazličnejše njim zanimive objekte, pa tako lahko hitro pozabijo, da so videli vozilo, ki se približuje: prijatelj, ki jih čaka na drugi strani ceste, je tisti hip bolj zanimiv. Zaradi vseh naštetih elementov otrok tja do desetega leta nikakor ne zna in ne zmore samostojno sodelovati v prometu in zato potrebuje na cesti spremstvo. 

nodi.gif

Začnimo zelo zgodaj

- Pri dveh ali treh letih. Med drugim in tretjim življenjskim letom, ko se otrok začne aktivneje obračati v okolje in raziskovati tudi življenje izven družinskega kroga, je že čas za prometno vzgojo. Najpomembnejši in sestavni del prometne vzgoje je že pri teh letih zgled: prečkanje ceste pri rdeči luči z otrokom v naročju nas bo morda nekoč stalo solz. Otrok se pač uči z zgledom in če sami grešimo, ga bomo kasneje izjemno težko navadili, da bo mimo naših oči prečkal cesto pri zeleni luči.

- Pri treh ali štirih letih. Prometna vzgoja majhnih otrok naj ima za cilj predvsem pridobivanje spretnosti in ne pridobivanje znanj. Otroka sicer pri treh ali štirih letih lahko naučimo, kako se prečka cesta, kar bo znal tudi pravilno povedati in pokazati, toda kljub temu ne bo zmožen varno prečkati ceste, ker takrat še ne zna presojati in ocenjevati razdalje in hitrosti vozil, ker ne zna uporabljati naučenih prometnih pravil v različnih situacijah. Predšolski otrok namreč ne zmore posploševanj. Ni dovolj povedati, da se cesto prečka tam, kjer je zebra.

Skupaj prehodimo pot

Ko skupaj izbiramo, po kateri cesti bo hodil v šolo in to cesto skupaj večkrat prehodimo, moramo nujno obdelati vsako križišče, vsak košček poti, vsako prečkanje ceste posebej. Pri tem mora otrok vsako svoje dejanje ubesediti. To pomeni, da med hojo ali vožnjo pove, kaj je storil: "Tu je prehod za pešce. Rečem stoj. Pogledam na levo. Pogledam na desno. Pogledam na levo. Zdaj lahko grem." Otroka vsekakor navadite, da tudi zelena luč na semaforju ni "sveta". Naučite ga preveriti, če so se vsa vozila res ustavila. Pri prečkanju otroka nikakor ne učite, da mora čez cesto teči. Hodi naj z normalnimi koraki. Tako ima voznik več možnosti, da pravočasno ustavi. Zelo pomembno je tudi to, da se otrok sredi ceste ne premisli in da ne steče nazaj.

Učenje z igro

Že pri dveh, treh letih začnemo otroku prek igre predstavljati skrivnosti prometa. Ko hodimo ali ga vozimo v otroškem varnostnem sedežu, mu govorimo, kaj počnemo: "Zdaj te bom dala v tvoj sedež in te bom pripela s pasom, zdaj bomo šli pa čez zebro, vidiš, takšne črte ima, kot tista zebra iz živalskega vrta, zdaj čakamo na zeleno luč, poglej tisto teto, ni prav, da je šla kar čez rdečo luč." Spodbujamo ga k opazovanju in mu pojasnjujemo naša ravnanja in ravnanja drugih. Ko z otrokom hodimo, bodimo pozorni, da tam, kjer ni pločnikov, vedno hodimo ob levem robu ceste tako, da smo vedno med otrokom in cesto (izjema je hoja po desni takrat, kadar je to res varneje). Pri hoji ga vedno držimo za roko, tudi pri hoji po pločniku. Tako nas ne more presenetiti, ko bo zaradi prijatelja, ki ga je zagledal na drugi strani ceste, brezglavo stekel pod avto.

Govorimo o poti

Ko se bliža čas samostojne poti v šolo, večkrat prehodimo pot do šole skupaj z otrokom. Vsako ravnanje ubesedimo. Nevarnejšim mestom posvetimo več časa. Če so ob poti prometni znaki, jih otroku razložimo! Lahko se namreč zgodi, da si otrok kasneje kakšen znak napačno, po svoje razlaga. Najbolj znan znak, ki spodbuja otroke k napačnemu ravnanju, je znak otroci na cesti. Zaradi simbola dveh otrok v teku pa ga otroci lahko razumejo tako, da je treba pri tem znaku čez cesto steči.

Vodi naj otrok

Ko otrok pot osvoji, zamenjajmo vloge. Naj on začne učiti nas, naj vam razlaga postopek prečkanja ceste, zakaj je takšno ravnanje varno in ne drugače. To ga bo zabavalo, obenem pa tako preverimo, če je resnično osvojil potrebne spretnosti in znanje. Otroka tudi večkrat preizkusimo, vendar vedno na neprometnem delu poti. Pokličimo ga z druge strani ceste, (varno) ga pošljimo na drugo stran ceste, da nam utrga cvet. Pri tem opazujmo, če bo stekel brezglavo. Ker je otrok tja do desetih let starosti manj sposoben ocenjevati hitrost in razdalje avtomobilov, se postavimo na prometnejši del ceste in skupaj ocenjujmo, ali in kdaj bi lahko prečkal cesto. Pr tem naj otrok govori: "Gledam na levo, gledam na desno, gledam na levo, zdaj lahko grem," ali pa "ni varno, počakal bom."

Z avtobusom

Če bo otrok hodil v šlo z avtobusom, ga naučimo tudi tega vedenja: o vstopanju, izstopanju. Osvoji naj, da je prečkanje ceste pred stoječim avtobusom strogo prepovedano in zelo nevarno. In še nekaj, s čimer se morda kdo tudi ne bo strinjal: Nikar ne učite otrok, mlajših od dvanajstih let, naj odstopajo sedeže na avtobusu starejšim ljudem! Ti otroci s svojo višino in sposobnostmi, s šolsko torbico na ramenih, ravno tako niso kos pospeškom in pojemkom premikajočih se avtobusov.

Žalostna statistika

Največ žrtev med otroki-pešci je v starosti od štirih do sedmih let. Otroci so žrtve največkrat v neposredni bližini doma. Večina otrok, ki se ponesrečijo, je v spremstvu starejših oseb. Le okrog 3 % nesreč otrok se zgodi izven naselja, vse ostale v naselju. Do 4. leta starosti so tako deklice kot dečki enako izpostavljeni prometnim nesrečam, po 4. letu pa fantje povzročijo kar dve tretjini vseh nesreč, pri kolesarjih pa kar tri četrtine v primerjavi z deklicami.

Katarina Turnšek

Preberite si še

  • Poškodbe otroških zob

    Ob poškodbi otrokovih zob je treba takoj k zobozdravniku, da ugotovi kakšna je poškodba in kako jo bo zdravil.

  • Ste sposobni starši?

    Pride čas, ko se nasmejani dojenček spremeni v malčka, ki ima svoje mnenje in je vsak dan bolj uporen...

  • Kaj jedo vaši otroci?

    Vse, kar jemo, učinkuje na naše telo tako zdaj kot kasneje v življenju. Otroci že zgodaj pridobijo dobre prehranske navade.

Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.