Kaj je smešno in kdaj je sprejemljivo, da se smejimo, se otrok uči z opazovanjem vedenja soljudi, z opazovanjem vzorov, pa tudi s poskušanjem, kako se bodo ljudje odzvali na njegova dejanja in besede. Uči se z opazovanjem staršev, drugih otrok, medijev in družbenega okolja.
Starši običajno mislimo, da smo najmlajšim najpomembnejši vzor, a humorja se malčki največ naučijo od drugih otrok, od vrstnikov in starejših otrok.

Že nekajmesečni dojenček napeto opazuje druge otroke. Tudi malčki v jaslih se opazujejo, čeprav se zdi, da se drug za drugega kaj dosti še ne zmenijo. Zelo očitno pa je, da se opazujejo otroci v vrtcu.

Ko prvi stori kaj smešnega, na primer, da si na nosek položi kos plastelina ali »pade« s stola, se bodo drugi zelo smejali in takoj poskušali storiti enako. Niso pa vse otroške šale smešne tudi odraslim.

Nekaterih »šal« med otroki morda ne odobravate. Zato se z otrokom pogovarjajte tudi o humorju, pri tem pa manj govorite in več poslušajte.