Večina otrok ostane podnevi in ponoči suha kmalu po tretjem letu starosti. V našem kulturnem območju so starši strpni do otrok, ki potrebujejo plenice ponoči, še nekako do četrtega leta, pozneje pa vse manj. Po petem letu svojo drugačnost opazijo tudi otroci sami in večinoma jih to duševno obremenjuje. Tudi če se pomočijo le nekajkrat na mesec, potrebujejo pomoč.

Enureza

O uhajanju seča med spanjem ali primarni nočni enurezi govorimo, kadar otrok, starejši od pet let, moči posteljo in ni bil še nikdar suh ponoči več kot šest mesecev skupaj, podnevi pa odvaja seč normalno in je suh. Primarna nočna enureza je velika in pogosta težava otrok, saj pri nas ocenjujejo, da jo ima vsak deseti petletnik ter vsak dvajseti desetletnik, torej vsaj eden v vsakem razredu četrtošolcev. Pogostejše je pri dečkih kot pri deklicah. Ima pa jo tudi vsak stoti do dvestoti odrasel človek.

Vzroki

Vzroke pripisujejo nezrelemu izločanju hormona vazopresina, majhni prostornini mehurja in trdnemu spancu oziroma nezrelim živčnim mehanizmom zbujanja ob polnem mehurju. Hormon vazopresin se izloča iz žleze hipofize in povzroča zgoščevanje seča, ki ga zato nastane tudi manj. Normalno se vazopresina izloča ponoči več kot podnevi, zato imamo zjutraj gostejši in bolj rumen seč. Pri otroku s primarno nočno enurezo pa se izloči hormona enako podnevi in ponoči, zato tudi ponoči nastajajo velike količine seča, ki ga otrok, še posebno ob trdnem spancu, zaradi majhne prostornine sečnega mehurja ne more zadržati. Motnja je dedno pogojena. Pogosteje se pojavlja pri več generacijah iste družine, saj ima otrok, katerega oba starša sta močila posteljo, enajstkrat večje tveganje, da jo bo močil tudi sam, pri enem staršu s to težavo pa pet do sedemkrat večjo možnost.

Pri zdravniku

Zdravniki najprej izključimo druge motnje odvajanja seča, pri katerih so vzroki in zdravljenje povsem drugačni. Mednje štejemo predvsem motnje odvajanja seča zaradi neosvojenega normalnega vzorca lulanja, nevroloških okvar, prirojenih napak sečil, pridobljenih bolezni delovanja mehurja, okužb mehurja in vnetij spolovila. Med njimi so neosvojeni vzorci normalnega lulanja najpogostejši. Nastanejo zaradi prenatrpanega urnika šolskega pouka in popoldanskih dejavnosti, pomanjkanja časa za redno odvajanje seča, odklanjanja šolskih stranišč in duševnih stisk otrok. Mehur postane len, se nezadostno prazni ali pa postane odvajanje seča trenutna nuja in uhajajo majhne količine seča. 

Otrok ni bolan!

Pomembno je, da se otrok, starši in zdravniki zavedamo, da je otrok s primarno nočno enurezo zdrav, ter da znamo težavo danes enostavno in uspešno zdraviti. Zato pri sistematskih pregledih petletnih otrok uvrščamo odvajanje urina med pomembna vprašanja otroku in staršem, saj tako preprečimo marsikatero solzo, nepotreben sram in izgubo samozavesti, odklanjanje letovanja z vrtčevskimi vrstniki ali sošolci in posledične čustvene motnje pri otrocih. Danes namreč vemo, da so duševne stiske prej posledica kot razlog za primarno nočno enurezo.

Spoštljivo z otrokom!

Z otrokom se spoštljivo pogovorimo in ga vzpodbudimo k sodelovanju za odpravo težave. Izpolnimo vprašalnik o dosedanjih navadah pri lulanju, kakanju, pitju tekočine in spancu. Pregledamo predvsem trebuh, križni predel in spolovilo. Opravimo osnovne laboratorijske preiskave in ultrazvok trebuha. Če so pregled in izvidi normalni, nam potrjujejo diagnozo primarne nočne enureze.

Pravilno lulanje

Pred predpisom zdravil pa je posebno pozornost potrebno nameniti splošnim ukrepom pri lulanju, pitju in kakanju. Svetujemo, naj otrok odvaja seč redno čez dan na dve do tri ure (torej vsaj petkrat do sedemkrat na dan!) v neprekinjenem curku, sproščeno in s popolnim izpraznjenjem mehurja. Naj si vzame dovolj časa, da odteče ves seč. Deček naj lula stoje in opazuje curek, mlajši deklici pa za bolj vzravnano sedenje ponudimo pručko pod noge, da lahko ustvari pritisk. Posluša naj curek.
Med lulanjem naj otrok sprosti mišice medeničnega dna tako, da s trebuhom naredi velik balon. Na stranišče naj gre takoj, ko začuti, da ga tišči, zato šolarjem napišemo tudi potrdilo, da lahko ob nuji zapustijo razred tudi med poukom.

Ali otrok pije prav?

Vnosa dnevne količine tekočine ne omejujemo! Otrok, star manj kot deset let, naj popije liter katerekoli tekočine, mlajši najstnik liter in pol, starejši najstnik pa dva litra tekočine. Pomembno je le, da otrok pravilno razporedi vnos tekočine čez dan, in sicer naj največji delež tekočine popije ob zajtrku in dopoldan v šoli. Napačno je, če otrok ne zajtrkuje, v šoli zaradi nedostopnosti tekočine in urnika popije premalo, nato se udeležuje popoldanskih aktivnosti in pije obilno šele zvečer. Tak režim pitja neizogibno vodi v obilno izločanje urina ponoči. Zvečer omejujemo tekočine le, če je čez dan popil dovolj, sicer ne, saj bi bilo s premajhno količino popite tekočine telo izsušeno, kar bi lahko vodilo v dosti hujše zaplete, kot so mokre rjuhe. 

Naj kaka v miru!

Zelo se potrudimo tudi preprečiti zaprtje, saj polno črevo vpliva na občutenje mehurja. Otroka vzpodbujamo, da kaka v miru, redno, vsako jutro ob istem času. Za prvo pomoč lahko uporabimo poleg ustrezne prehrane (čim več svežega sadja, zelenjave in vlaknin) tudi starosti primerna odvajala. Zato naj zjutraj raje prej vstane, pa tudi starši naj ga na stranišču ne priganjajo z uro za odhod na delo. Priporočamo tudi manj izvenšolskih dejavnosti otrok.

Zdravila

Šele ko so otrok in starši osvojili te osnovne ukrepe, se odločimo za zdravljenje z zdravili. Izbiramo lahko med zdravili, ki vplivajo na ritem izločanja vazopresina, in zdravili, ki večajo kapaciteto sečnega mehurja, ter alarmom, ki prekine trden spanec ob polnem mehurju.

Alarm. Trdno spanje otrok je normalno in mnogi se tudi med nošenjem na stranišče in lulanjem ponoči ne zbudijo popolnoma. Alarm uporabljamo izjemoma, na primer pri otrocih z epilepsijo, kjer bi bila uporaba zdravil lahko škodljiva, ali pri tistih, ki odklanjajo zdravila. Nefrologi ga dodajo v redkih primerih neuspešnega zdravljenja z zdravili. Pri zdravih otrocih pa slabo vpliva na graditev otrokove samopodobe in neredko še poveča napetost v družini.

Zdravila, ki povečujejo prostornino mehurja, so antiholinergiki. V poštev pridejo predvsem pri otrocih, ki tudi podnevi pogosto lulajo. Predpisujejo jih pediatri nefrologi, strokovnjaki za sečila.
Najširše predpisano zdravilo je desmopresin, ki je nadomestek vazopresina za koncentriranje urina v ledvicah, nima pa vpliva na sproščanje otroku lastnega hormona vazopresina iz hipofize. Otrok ga zvečer zaužije v obliki tablete s požirkom vode pol ure pred večerjo ali dve uri po njej, ali ga prejme v obliki vpiha razpršila v nos. Količina nastalega urina ponoči je manjša in je zato otrok suh do jutra, preostanek urina pa izloči zaradi uravnavanja v ledvicah čez dan. Delovati začne dve uri po prejetju. Svetujemo, naj otrok eno uro pred zaužitjem in osem ur po zaužitju zdravila omeji tekočine, kar ni težko, saj tako ali tako spi. 
Uporaba zdravila v obliki tablet je enostavnejša in učinkovitejša od pršila, saj se tako izognemo vnetju in krvavitvi nosne sluznice. Otroci ga dobro prenašajo in je varen. Uporabljamo ga že trideset let. 
Stranski učinki so redki, pa vendar smo nanje pozorni: glavobol, slabost, bolečine v trebuhu, nahod, krvavitev iz nosu, alergija in mišični krči. Pri nekaterih vrstah kroničnih bolezni in prejemanju zdravil kot so triciklični antidepresivi, klorpromazin in karbamazepin, ga odsvetujejo.

Trajanje zdravljenja

Trajanje zdravljenja je različno. Pri nekaterih otrocih zadošča že nekaj mesecev, pri drugih več let. Začetno zdravljenje traja en mesec. Če je otrok povsem suh, naj zdravilo prejema še tri mesece, nato zdravljenje prekinemo. Če ostane povsem suh še tri mesece brez zdravila, zdravljenje ukinemo. Če pa po prvem mesecu ni izboljšanja, ki ga po izkušnjah pričakujemo pri treh četrtinah otrok, dozo zdravila lahko podvojimo in nato ponovno preverjamo učinkovitost zdravljenja po treh mesecih morebitnega suhega obdobja. Zdravljenja ne prekinjamo, dokler otrok ni povsem suh. Omejitve trajanja zdravljenja namreč ni, stranski učinki so izredno redki. Zdravilo lahko prejemajo celo vso odraslo dobo, kar pa je zelo redko potrebno, saj težava že pri otrocih v veliki večini izzveni. Zato lahko otroku vzpodbudno zagotovimo, da bo prej ali slej postal suh tudi ponoči.

Opora otroku

Resda mora otrok sam poskrbeti za zdravljenje, vendar mu morajo biti starši v oporo. Pomagajo naj mu brez hude krvi, žaljivih besed ali celo telesnega kaznovanja. Nasprotno, vsak uspeh naj pohvalijo in skromno nagradijo. V pomoč pri vodenju zdravljenja težave in ugotavljanju učinkovitosti zdravljenja je družini dnevnik lulanja z nalepkami, ki ga otrok (ne starši!) in zdravnik ob kontrolnih pregledih pregledata in z njim načrtujeta nadaljnje ukrepe. O zadovoljivem uspehu govorimo že, če je z zdravilom več suhih noči kot brez njega. Ne otrok, ne starši ne smejo pričakovati vseh suhih noči že v začetku. Toda pri tej motnji sta nasmeh in hvaležnost v otrokovih očeh ob koncu zdravljenja zagotovljena in največja nagrada nam vsem.

Pripravila: Maja Črepinšek