Vprašanje: Moja hčerka je stara 4 leta. Otroški zdravnik je ugotovil prikrajšavo desne noge za en centimeter in zagotovil, da posebno zdravljenje ni potrebno, čez eno leto pa naj bi šla k ortopedu. 

Zanima me, ali lahko do takrat brez skrbi počakam ali ne.

Manjša razlika je pogosta
Prikrajšavo pri tako majhnem otroku je klinično dokaj težko ugotoviti. Manjša razlika v dolžini spodnjih okončin je precej pogosta. Priporočljivo je, da se vsaj ob prvi ugotovitvi prikrajšave postavi ustrezna diagnoza. Natančno je potrebno pregledati stanje kolka, stegna in goleni, ugotoviti, ali gre istočasno za nesimetričnost obsegov, ali je prisotna tudi bolezen stopala in če so prisotni znaki mišične slabosti. Ugotoviti je potrebno, ali je ena noga manj razvita ali pa če je morda druga pretirano razvita. V zvezi s tem je potrebno pregledati tudi žile.

Redno spremljanje
V kolikor gre samo za prikrajšavo in ne še za kakšno drugo bolezen, potem pri prikrajšavah do enega centimetra ni potrebno nositi povišice, potrebno pa je redno spremljanje razlike v dolžini. Včasih moramo opraviti tudi posebno rentgensko slikanje, s katerim je mogoče do milimetra natančno določiti velikost prikrajšave.

Razlogi za prikrajšavo
Razlogi za prikrajšavo so torej lahko zelo različni, pri nekaterih se prikrajšava s starostjo povečuje, pri drugih zmanjšuje in pri tretjih ostaja enaka. Pred koncem rasti je mogoče z minimalnim kirurškim posegom, pri katerem vstavimo poseben vijak preko enocentimetrske rane, doseči zmanjšanje razlike ali celo popolno izenačenje dolžin. Pred koncem rasti je mogoče s tem posegom doseči tudi izravnavo “X” ali “O” položaja kolen. Izravnava po končani rasti je bistveno zahtevnejša, operativni poseg pa večji.

Od enega do dveh centimetrov
Pri prikrajšavah, večjih od enega do dveh centimetrov (odvisno od starosti otroka), je potrebna nošnja izravnalnega vložka, pri še večjih prikrajšavah pa podaljševanje kosti s posebnim zunanjim fiksaterjem na krajši strani ali pa operativna skrajšava daljše strani. V teh težjih primerih je potrebno tesno sodelovanje ortopeda, staršev in tudi psihologov. Predvsem pa želim poudariti, da je pri prikrajšavi predvsem potrebno ugotoviti, ali gre samo za prikrajšavo ali gre za prikrajšavo v okviru neke druge bolezni.

prof. dr. Vane Antolič, ortoped, višji svetnik