Umivanje rok je najpreprostejši osnovni ukrep, s katerim preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni. Bodite pozorni na ta ukrep pri sebi, še posebno v nosečnosti, in v svojem okolju ter poskrbite, da ga ponotranjijo tudi otroci.

Bolezni umazanih rok
Na koži rok imamo stalno prisotno populacijo mikrobov, občasno pa tudi prehodno ali začasno mikrobno populacijo. To so mikroorganizmi, ki se na roke prilepijo ob stiku z okolje, drugimi osebami ali z drugimi deli našega lastnega telesa. Prav ti mikroorganizmi so največkrat vzrok za različna obolenja, ki jih zaradi poti prenosa imenujemo »bolezni umazanih rok«. S preprostim ukrepom, kot je temeljito umivanje rok, lahko prehodno bakterijsko floro z rok odplaknemo in tako preprečimo razvoj bolezni.

Učinkovito umivanje rok
Da bo umivanje rok učinkovito, je pomembno, da poznamo štiri temeljne dejavnike učinkovitega umivanja rok: kdaj, s čim, kako in koliko časa si umivamo roke. Vadimo vse štiri dejavnike tudi z otroki, da bodo postali norma!

Kdaj umivamo roke?
Roke si je treba umiti takoj, ko se umažejo. Doma, v vrtcu, šoli ali na delovnem mestu jih je treba umivati pogosto in pravilno po vseh nečistih opravilih, preden se lotimo čistih opravil in vedno, kadar so vidno umazane. Še posebno skrbno umivamo roke pred pripravo jedi, pred jedjo, po uporabi sanitarij, po kihanju, kašljanju in dotikanju telesnih izločkov, po prijemanju živali ali živalskih iztrebkov, po stiku z bolnikom. Le tako lahko preprečimo, da se v hrano, ki jo pripravljamo, ne prenesejo povzročitelji različnih bolezni in da z dotikanjem posameznih predelov telesa na svoje telo ali v telo ne zanesemo mikroorganizmov. Še posebno pomembno je dosledno in vestno umivanje rok v času epidemij različnih obolenj.

S čim si umivamo roke?
Za umivanje rok uporabimo tekočo toplo pitno vodo in milo. Voda naj bo po možnosti topla, saj je proces miljenja takrat učinkovitejši. Najustreznejše je tekoče milo, še posebno če milo uporablja več oseb, ali pa trdno milo v lističih za enkratno uporabo. Izberite milo, ki ni preveč odišavljeno ali preagresivno, ker umivanje ne bo prijetno. Otroci se mu lahko pričnejo prav zato izogibati. Pri tekočem milu je treba redno čistiti tudi milnik, saj je lahko tudi milo oziroma umazan milnik eden od virov mikrobne kontaminacije. Za sušenje rok so najprimernejše papirne brisače za enkratno uporabo, še posebno v javnih prostorih. Doma lahko za brisanje rok uporabljamo tudi bombažne brisače, ki jih pogosto menjamo in peremo.

Kako si umivamo roke?
Roke najprej zmočimo. Najpomembnejše je, da namilimo in temeljito zdrgnemo vse predele rok: dlan, hrbet roke, medprstne prostore, konice prstov, posebej zanohtje in zapestje. Posebno pozorno umijemo palca, ki velikokrat ostaneta neumita zaradi položaja prstov na roki. Roke milimo vsaj 10 do 15 sekund, bolj kot čas pa je pomembno, da namilimo vse predele rok in milo dobro speremo. Za otroke si izmislimo otroško pesmico, ki je dolga toliko, kot naj bo dolgo miljenje. Drgnemo dlan ob dlan, dlan in hrbet roke, s sklenjenimi rokami z dlanjo proti dlani medprstne prostore, posebej zdrgnemo oba palca, konice prstov z nohti in zapestje. Vsakega od naštetih gibov ponovimo tri- do petkrat. Z umitih rok temeljito speremo milo in roke dobro osušimo.
Najpogosteje spregledani oziroma spuščeni predeli rok pri umivanju so konice prstov, palec in predel med prsti.

Koliko časa?
Osnovno umivanje rok traja do 2 minuti, kadar pa umivanje med procesom dela večkrat ponavljamo, zadostuje od 15 do 30 sekund, kar je dovolj za odstranitev prehodne flore s fizikalno čistih rok. Čas umivanja je seveda odvisen od opravila, ki ga opravljamo, in vrste nečistoč na rokah.

Ali ste vedeli...
Že več tisoč let pred našim štetjem so stare kulture poznale različne higienske predpise, ki so jih vključili v versko in socialno življenje. Med prvimi higienskimi zahtevami je umivanje rok. Staroindijski zapisi, na primer, predpisujejo umivanje rok pred jedjo, po jedi, po dotikanju trupel in nečistih predelov, po dotiku določenih delov telesa in pri preprečevanju širjenja bolezni, ki se prenašajo z dotikom. Podobne predpise najdemo pri Babiloncih, Perzijcih, Grkih in Rimljanih.

Vir: Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani