Novice

Izšla je otroška revija Pikapolonica - Šola za šalo

Izšla je posebna izdaja otroške revije Pikapolonica - Šola za šalo, ki je primerna že za najmlajše otroke.

Vse novice

Aktualno

Premagajte stiske uvajanja v vrtec

Piše: Bojan Varjačič Rajko, dipl. psiholog

 

Bo kmalu nastopil čas, ko se bodo nekaterih od naših najmlajših prvič podali v vrtec? Želimo jim, da bi se v vrtcu čim bolje počutili in žejno srkali raznovrstne izkušnje, ki jih vrtec nudi. Pričakujmo pa, da bo prav vsak otrok potreboval čas, da se bo navadil na novo okolje in nove ljudi. Odhod v vrtec je prelomni dogodek za otroka, pa tudi za ostale člane družine. Pred otroka in družino postavlja nove izzive. Otroci niso glede prilagajanja nič drugačni od odraslih. Potrebujejo čas in hvaležni so, če jim pri prilagajanju nekdo pomaga.

Potreba po opori

Spomnimo se le, kako veseli smo bili, če nam je pri uvajanju v novo službo kdo priskočil na pomoč. Pomoč nam da občutek, da smo sprejeti in da v novi situaciji nismo sami. Določen čas imamo možnost, da se naslonimo na bolj izkušene kolege. V nasprotnem primeru verjetno občutimo stisko in občutek, da ne bomo zmogli. Drug izhod je navidezna hitra prilagoditev novemu okolju, ko nimamo možnosti, da bi se nove spretnosti in znanja polagoma usidrali v stare temelje.
Podobno je pri otroku, ki gre prvič v vrtec. V novo okolje prinaša določene spretnosti, ki jih je razvil v domačem okolju, vseh, ki so potrebne za radostno bivanje v vrtcu, pa zagotovo nima. Nekaterih spretnosti se bo kasneje naučil v vrtcu, nekatere pa si bo na začetku moral »sposoditi« pri starših. Dobro je, če ima otrok možnost, da se v prvih tednih v vrtcu lahko opre na starše ali druge bližnje. Že sama prisotnost bližnjega ga pomirja, poleg tega pa se v situacijah, v katerih se ne znajde, lahko obrne k njemu po pomoč. Denimo, da otrok ne želi jesti določene hrane pri kosilu. Morda bo v zadregi, da bi to povedal vzgojiteljici. Laže bi povedal roditelju, ta pa vzgojiteljici in situacija bo razrešena. Denimo, da gre otrok sam na stranišče in se ponečedi. Seveda bo vzgojiteljica brez ceremonij počistila za njim, a otrok se bo počutil mnogo manj v nerodnem položaju, če bo ob njem roditelj, ki je za njim počistil že velikokrat prej. Oporo potrebuje otrok tudi pri reševanju konfliktov z otroki, ko gre za uveljavljanje vpliva, lastništvo igračk, organizacijo igre in podobno. Glede potrebe po opori se otroci razlikujejo. Nekateri prinesejo več samostojnosti od doma. A opora ni edina stvar, ki pomaga otroku pri uvajanju v vrtec.

Navajanje na nove osebe

Smisel uvajanja je v tem, da otrok navezanost, ki jo je razvil do staršev, prenese na vzgojitelje. Ta proces, ki je v osnovi čustven, je zelo odvisen od starosti otroka in narave vezi med otrokom in starši. Praviloma manjši otroci bolj pogrešajo prisotnost bližnjega kot starejši. Triletni otrok se bo laže odprl novi osebi. Narava vezi med otrokom in staršem odloča o tem, koliko tesnobe se bo pri otroku sprožilu pri ločevanju od staršev. Velja pa tudi obratno. Starši še daleč niso imuni na ločevanje od otroka. Močnejša ko je bila vez, teže se ji bo odreči.

Kdo naj bi uvajal otroka?

Otroka naj uvaja oseba, s katero ima otrok dober in ne preobremenjen odnos. Predstavljajmo si, da je dveletni otrok v obdobju hude trme, s katero močno jezi mater, ki ne ve, kako bi se otroku približala, da ta ne bi bil več tako naporen. (Navadno v tem obdobju plačajo visoko ceno prav matere, očetje so večinoma izvzeti). Odnos je seveda obremenjen in za takega otroka verjetno ne bo koristno, če ga v vrtec uvaja mati. Toda to je le primer, ne pa pravilo. Otrok do treh let je v procesu razvezovanja tesnih vezi z materjo, zato je lahko tudi drugače naporen. Marsikatera mati pove, da se je pri uvajanju otroka v vrtec srečala z otrokovim odporom. Če je na mesto uvajalca potem vskočil oče, je laže steklo. Včasih pri tem pomagajo tete, strici, dedki, babice, bratje in sestre... Vseeno pa menim, da je prav, da z uvajanjem pričnejo matere ali očetje in da šele v primeru zapletov priskočijo na pomoč drugi. Oseb, ki uvajajo, naj ne bo preveč. Izmenoma sta to lahko mati in oče, lahko pa tudi le eden od njiju. Pri vprašanju, kdo bo uvajal, je veliko odvisno od tega, kdo od staršev ima za uvajanje čas.

Proces uvajanja

Otrok se pri uvajanju v vrtec srečuje z naslednjimi razvojnimi nalogami:

- odreči se stalni prisotnosti bližnjih in sprejeti kratkotrajne ločitve od njih,
- navezati se na vzgojitelje, ki bodo odtlej deloma opravljali starševsko funkcijo,
- navaditi se na novo dnevno rutino,
- navaditi se na drugačno hrano, stranišče, igrače, ležalnik...,
- navaditi se na to, da bo v skupini otrok le eden od mnogih,
- postati samostojnejši,
- naučiti se sodelovanja z otroki,
- vključiti se v vodene dejavnosti in skupinske igre.

Uvajanje je daljše ali krajše. To je odvisno od časa, ki ga imajo na razpolago starši in na drugi strani vrtec, ter od stališč do uvajanja. Vsak vrtec ima določeno politiko uvajanja, o kateri se je dobro pozanimati. Na čas uvajanja vpliva otrok, ki na vrtec tako ali drugače reagira. Zato starši ravnajo po občutku in skrajšajo čas uvajanja, ko gre vse kot po maslu ter podaljšajo uvajanje, ko pride do zapletov. V splošnem si je za uvajanje bolje vzeti kak dan (dopusta) več kot pa manj, za vsak primer, in pa zato, da ne bi drveli k časovno omejenemu cilju in s tem vnašali nepotreben nemir. Težko pa je reči, ali je bolje uvajati krajši ali daljši čas. Bolj kot zasedba trdnega stališča glede tega je pomembno zavedanje, kaj se med uvajanjem dogaja, ter spremljanje svojih in otrokovih reakcij. Le tako se lahko izognemo kratkim stikom med otrokom in starši. Pride lahko, denimo, do situacije, ko otrok izjemno negativno reagira na končano uvajanje, starši pa ne bi več želeli uvajati. Ali pa, ko bi otroku zgodnejša prekinitev uvajanja pomagala, ker starši zaradi nezaupanja do vrtca ali lastne potrebe po tesnem stiku z otrokom svojo prisotnost v vrtcu podaljšujejo čez mero. V teh stvareh se je dobro zanesti na občutek, ne pa na močna čustva. 

Kljub vsemu bi veljalo, da daljši čas uvajanja potrebujejo otroci, ki:
- se težje navežejo na osebe izven ožje družine,
- imajo močno čustveno vez predvsem z materjo,
- so edinci,
- so boječi, plašni, tihi, občutljivi, nefleksibilni,
- katerih starši imajo sami slabo izkušnjo iz vrtca,
- v družini doživljajo večje spremembe (selitev, ločitev, smrt),
- so stari manj kot tri leta.

Predstavil bom okvirno shemo uvajanja za otroke druge starostne skupine - od 3. leta naprej. Shema naj bi veljala za starše, ki si za uvajanje vzamejo več časa. Starši, ki bodo uvajali manj časa, se še vedno lahko orientirajo po tej shemi, le da dogodke pospešijo. Uvajanje v jasli poteka po podobni logiki, ima pa svoje posebnosti, o katerih kasneje.

Shema uvajanja

Prvi teden
Uvajanje traja od treh tednov do enega meseca, po potrebi pa še dlje. Roditelj, ki uvaja otroka, je prvi teden ves čas prisoten v skupini, skrbi za svojega otroka in se po možnosti vključuje v dejavnosti. Navezuje stike z drugimi otroki in odraslimi. V prvem tednu naj bi roditelj največ časa posvečal svojemu otroku, če seveda otrok to potrebo pokaže. Otrok in roditelj ostaneta v skupini navadno le do kosila, lahko pa tudi dlje, če se oba dobro počutita. Otrok naj ima s seboj kakšno igračko, ki ga bo spominjala na dom. Še posebej pomembne so mehke igračke za lažje spanje.

Drugi teden
V drugem tednu prideta za dlje časa. Prvi dan drugega tedna je roditelj ves čas prisoten v skupini (po skupaj preživetem vikendu so otroci bolj občutljivi), naslednji dan pa lahko že odide za krajši čas na kavo ali na sprehod. Svoje odhode vedno napove vzgojitelju in otroku. Roditelj v skupini že spodbuja otroka k aktivnostim in navezovanju stikov ter mu pri vključevanju pomaga. Vsak naslednji dan lahko roditelj svojo odsotnost v skupini podaljša, pri čemer se je dobro ravnati po občutku oziroma upoštevati otrokove odzive. Vsekakor ne smemo izostati dlje, kot smo obljubili. V drugem tednu lahko roditelj poskusi s tem, da bi otrok v skupini zaspal, najprej seveda z njegovo pomočjo. Če otrok ne bo želel spati, ga k temu ni treba siliti, pomembno je, da je videl, kako spanje v vrtcu poteka, in se bo temu počasi tudi sam privadil. Če otroka uspava roditelj, je pomembno, da je ob njegovem zbujanju prisoten. Otrok, ki se je pravkar prebudil, je namreč bolj občutljiv in regresiven, zato ob sebi potrebuje osebo, ki ji povsem zaupa.

Tretji teden
Tretji teden preživi roditelj v skupini le še del jutranjega časa. V skupini je manj aktiven oziroma se manj posveča svojemu otroku - če to za otroka ni problem. Glede na to, da je otrok v tretjem tednu večinoma v skupini že brez roditelja, ni nujno, da bo zdržal do konca. Lahko ga vzamemo iz vrtca že pred kosilom. Vsaj kakšen dan je treba poskusiti s spanjem, tokrat že brez pomoči roditelja.

Četrti teden
Četrti teden lahko poskusimo z običajnim prihodom in odhodom ali pa si vzamemo pol urice, da smo zjutraj z otrokom v skupini. Ko se odločimo, da ne bomo v skupini preživeli niti trenutka več, se tega tudi držimo - razen če se močno zaplete.

Posebnosti uvajanja v jasli

Pri uvajanju v jasli bodimo posebej pozorni na otrokovo spanje in hranjenje. Če se otrok še doji, premislimo, ali bi lahko ostal brez kakšnega od obrokov mleka, ki ga je bil doma v tem času vajen. Nenadno umanjkanje materinega mleka in prijetnega rituala, ki hranjenje spremlja, lahko otrok doživi kot stres. Zato je morda bolje prilagajati obdobja dojenja že doma, da po končanem uvajanju v vrtec otrok ne bi izgubil tako spremstvo matere kot mlečni obrok. Če se otrok deloma hrani še po steklenički, lahko mirno pustimo, da ga nahrani vzgojiteljica, ali pa ga prve dni hranimo sami, potem pa to nalogo prepustimo vzgojiteljici, ki se je bo otrok že navadil.
Kar se tiče spanja, se jaslični otroci med seboj zelo razlikujejo. Nekatere bo ob njihovem času enostavno »zmanjkalo«, ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih in kdo je z njimi, drugi bodo zaspali le ob prisotnosti mame ali po dojenju. V slednjem primeru bodite strpnejši. Za otroke vseh starosti velja, da so jim rituali pred spanjem zelo dragoceni, pa tudi znano okolje, v katerem zaspijo. V vrtcu se srečajo z novim okoljem, ležalnikom ali stajico, vonji, zvoki. Zato jim na začetku poskušajmo pričarati vsaj del običajnih procedur pred spanjem in pri uspavanju. Ne bojte se, da se zaradi tega otrok nikdar ne bo navadil spati, kot je »ukazano«. Mislite pa na postopno »odvajanje od popolnih uslug«, ki jih otroku lahko nudijo le starši.

Kaj starši počnejo v vrtcu?

O dejavnosti roditelja v skupini se je dobro pogovoriti z vzgojiteljico. V vsakem primeru boste potrebovali čas, da boste našli svojo vlogo v skupini in prevzeli določena opravila. Če niste prepričani, ali nekaj lahko storite ali ne, vprašajte vzgojitelja. V splošnem velja, da lahko starši v vrtcu pomagajo pri pripravljanju dejavnosti, pospravljanju, negi otrok, oblačenju, vključijo se v igre itd. Bodo pa tudi trenutki, ko boste le opazovalec, ali pa boste skupaj z drugimi starši ali vzgojitelji komentirali dogajanje v skupini in se pogovarjali o svojem otroku. Druženje z drugimi starši vas bo obogatilo in gradilo občutek pripadnosti skupini.

Otrokove stiske

Ločimo med »regresivnimi reakcijami« in »prilagoditvenimi reakcijami«. Regresivne reakcije se pojavljajo pri vseh otrocih. Gre za to, da otroci med uvajanjem v vrtec pričnejo v vrtcu, doma ali pa povsod, reagirati na manj zrel način, kot so ga že bili sposobni. To je naravna reakcija na določeno raven stresa. Primeri regresivnih reakcij so otrokova ponovna zahteva po dojenju ali hranjenju iz stekleničke, ponovno močenje v hlačke, povečana kapriznost, slabše govorno izražanje itd. Pomembno je, da razumemo otrokovo potrebo, da se vrne k tistim načinom reagiranja, ki jih že od prej dobro pozna in obvlada. Otrok opusti bolj zrele načine vedenja, ker so ti pri njem manj utrjeni in zato bolj ranljivi.

Prilagoditvene reakcije

Pogoste prilagoditvene reakcije na vrtec so: 

Otrok noče v vrtec. Razumljivo je, da bi otrok na začetku raje ostal doma, kot pa šel v vrtec. Skorajda ni otroka, ki bi v prvem tednu uvajanja raje izbral vrtec kot pa dom. Otroku, ki izrazi svoj odpor do vrtca, prisluhnimo. Naj potarna, naj pove, kaj ga moti. Potem bodimo vseeno odločni in vztrajajmo pri odhodu. Otrok naj ve, da glede tega ni dileme, kar pa ne pomeni, da ne sme reči nič slabega o vrtcu ali »grdih starših« ki ga tja pošiljajo. 

Ljubosumnost. Če se boste v vrtcu posvečali še komu drugemu poleg vašega otroka, bo otrok morda ljubosumen. Če ljubosumnosti ne bomo podžigali, bo vse v redu. Otroka pač pomirimo, da je še vedno naš najljubši. Lahko pa otroka ljubosumnost odvrača, da bi se igral z drugimi otroki, saj ves čas porabi za kontrolo matere. V tem primeru bo bolje, da mu posvetite več pozornosti. Ko bo prepričan v vašo zvestobo, se bo obrnil tudi k »tekmecem«.

Agresija. Dobro je ločiti dve vrsti agresije. Prva izhaja iz otrokove nezrelosti, ko ne najde primerne poti za dosego svojega cilja. Če otrok vrstniku izpuli iz rok igračko, to še ne pomeni, da ga je želel prizadeti. Le igračko je hotel. Tak otrok ni agresiven v strogem pomenu besede. Druga vrsta agresije pa ima za svoj cilj prizadeti. Ta je bolj problematična. V obeh primerih otrok rabi pomoč. V prvem primeru mu pokažemo, kako se da tudi drugače, v drugem pa je prav, da ga odločneje zamejimo. V primeru hujših agresivnih reakcij premislimo, kje bi lahko bil njihov izvor, saj očitno pričajo o otrokovi stiski.

Odklanjanje hrane. Domača hrana je najboljša. Itak! Otrok rabi čas, da se privadi vrtčevske hrane. Možno je, da z zavračanjem hrane izraža tudi zavračanje vrtca ali pa jezo na starše. Siljenje s hrano ne pomaga v nobenem od teh primerov. Če otrok resnično ne poje prav nič od hrane iz vrtca, se posvetujte z vzgojiteljem o možnosti, da bi otrok pojedel kaj od doma prinesenega.

Otrok joka, ko ga pridete iskat. Čeprav se je otrok imel povsem dobro v vrtcu, ga ob ponovnem snidenju s staršem objame val čustev. To ne pomeni, da je otrok trpel v vrtcu. V vaši bližini se je sprostil in izrazil svoje hrepenenje po vas, ki ga je v času dejavnosti v vrtcu potisnil vstran. 

Hlipanje oziroma ihtenje. Ta vrsta joka izraža otrokov obup. Če se pojavlja pogosto in traja dolgo časa, priča o močni stiski.

Zbolevanje. Posebej pri najmlajših, ki z govorom ne morejo sporočati o stiskah, je obolevanje pogost razlog za prekinitve uvajanja. Otroku pade odpornost, vrtca pa se virusi ravno ne izogibajo. Otrok zboli ali pa ga »boli trebušček«. Na vsak način pa se tako izogne vrtcu in pridobi dodatno pozornost staršev. Če se to ponovi večkrat, premislimo o uvajanju v naslednjem letu.

Odložena reakcija na vrtec. Nekateri otroci, ki so prve dni korajžni, živahni in sprejemajoči, čez čas – teden ali dva - pokažejo prav nasprotno sliko. To lahko pojasnimo na več načinov:
- Otrok pride v vrtec s »čustveno rezervo« od doma, ki se čez nekaj časa porabi.
- Otrok misli, da je obiskovanje vrtca le nekaj začasnega, ko pa spozna, da gre zares, se upre.
Privzdignjeno razpoloženje v prvih dneh je pri nekaterih otrocih obrambna reakcija, ki prikriva stisko.

Stiske staršev

Stiske staršev otrok takoj začuti: negotovost vase, nezaupanje do vrtca, nezaupanje v otrokove sposobnosti, lasten strah pred praznino, ki bo nastala, ker otroka ne bo doma, živčnost zaradi službenih obveznosti in pomanjkanja časa ipd. Prav zato so pomembni sprotni pogovori z vzgojitelji in dovolj časa na zalogi. Če vam bo med uvajanjem kdaj težko, se poskušajte o tem pogovoriti s svetovalnimi delavci, potožite partnerju, roditelju ali prijatelju. Sicer pa verjemite, da bo otroku in vam uspelo. Stiske, ki se premagujejo, peljejo naprej, včasih so celo nujne, da se otrok uspešno uvede v vrtec. Nekaj mesecev po uvajanju pa bo že povsem druga zgodba. Vrtec bo postal del vsakdana in razlog za veselje.

Teme

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.

Če ste nov uporabnik se lahko registrirate tukaj.
  • TP
    27.09.12@15:53:02
    Tiana, če že ni ok, bo pa do novega leta :) Malček rabi veliko časa, da začne rad hoditi v vrtec. Seveda dejstvo zavisi od otroka do otroka različno. Vzgojiteljice so seveda na to pripravljene tudi po programu in otroka ves čas spodbujajo k vljučevanju in prilagajanju. Naš fant, ki bo kmalu dopolnil 1 leto se v vrtcu kar drži (do 10.30) potem pa postane zelo utrujen in zaspi ali pa ne. Hodim ga 1 teden že iskat po kosilu in zaspi doma šele ob 15ih. To pomeni 3 ure joka in neizmerne utrujenosti, nesodelovanja (zadeva se ponovi tudi od 18. ure naprej) in načetih živcev. Vseskozi si govorim, da bo pač tako še en lep čas, in da se bo tako kot vsi, tudi on navadil novega ritma. Pri uvajanju je potrebne veeeeeliko potrpežljivosti. Je pa za nas mame to tudi težko, predlagam vam, da počnete kaj kar niste prej uspeli: npr. če imaste na voljo 2 uri, ko malčka pustite v vrtcu, pojdite na rekreacijo, preberite kakšno revijo oz. če nimate dopusta se pa v službi osredotočite na delo in potem čimprej domov :)
    Veliko sreče, v vrtcu jim je lepo in koristno :)
    Lep pozdrav
    Tina
  • 10.09.12@18:00:36
    pozdravljeni!mi ravnokar uvajamo enoletnega fantka in je grozno!joka on in jokam jaz!ves cas joka,od 8 zjutraj do 11 ure,ko ga pridem iskat...zjutraj tako joka,da je ze kar histericno..ne vem kaj naj storim..?najraje bi ga izpisala in ga dala v vrtec cez 3-4 mesece,vendar vem,da takrat ne bo nic lazje!je pa edini,ki ne hodi...res ne vem kaj naj storim..zelo mi je tezko!
    tiana
Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.