Novice

30 let gledališča Unikat

Gledališče Unikat otroke razveseljuje s predstavami že 30 let. Sedem predstav je imelo več kot sto ponovitev, tri predstave več kot dvesto. Največ ponovitev je imela predstava Od kod si, kruhek?, najdlje pa igrajo predstavo Gremo na vlak – že dvajseto sezono! 

Vse novice

Aktualno

Aktivirani očka na TV Slovenija

Film ozavešča o pomenu dejavnega očetovstva ter s tem spodbuja bolj enakovredno porazdelitev gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti med oba starša.

Vsi dogodki

Žepnina in materialne dobrine

Piše: Melita Jakelj, učiteljica razrednega pouka

Radi govorimo, da sodobni otroci nimajo več pravih vrednot, da jim nič več ne pomeni veliko, da se ne znajo ničesar veseliti ter da z ničimer več niso zadovoljni. Ko jim stari starši pripovedujejo, kako so se v otroštvu veselili pomaranč in orehov, ki sta jim jih natrosila Miklavž in Božiček, tega ne morejo razumeti. Si predstavljate, da bi danes otroke obdarili na enak način? Kako naj prav vrednotimo materialne dobrine, da bo otrok vzpostavil zdrav odnos do njih? In, ali naj svojemu otroku dajemo žepnino?

Darila so vedno večja in bolj pogosta

Če samo pomislimo na ves trud in količino denarja, ki ga vložimo v nakup ali pripravo daril za otroke ob različnih priložnostih, kaj kmalu ugotovimo, da je otroke danes zelo težko zadovoljiti. Otroke ali nas same? Potrošništvo nas sili, da jim nakupujemo stvari, za katere brez dobrih reklam sploh nismo vedeli, da jim manjkajo. Ne le otroci, tudi odrasli moramo z veliko mero samodiscipline hoditi mimo založenih polic trgovin. Odrasli znamo oceniti, da se nam doma kopičijo izdelki, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo, ali pa smo razočarani, ker nam izdelki ne nudijo zadovoljstva, ki smo ga pričakovali. Veliki nakupovalni centri so polni obiskovalcev, ki tam ne le nakupujejo, temveč tam tudi preživljajo prosti čas. Zato ne smemo trditi, da pravega odnosa do materialnih dobrin in do vrednot nimajo naši otroci. Lahko rečemo le, da so v ospredje sodobnega življenja stopile druge stvari, ki dajejo vtis, da so pomembnejše.

Malčki in materialne dobrine

Velika verjetnost je, da bodo odnos, ki ga imajo starši do materialnih dobrin, »podedovali« tudi otroci. Katere dobrine pa otrok sploh potrebuje? Otroci imajo enake primarne potrebe, kot so jih imeli njihovi starši in stari starši - dovolj priložnosti za gibanje, igro in spoznavanje novega. Toda nekdaj so si otroci lahko sami organizirati prosti čas. Dvorišča, igrišča, travniki... so bili polni otroškega živžava, na robu naselij so v grmovju in na travnikih nastajali bunkerji in skrivališča, otroci so plezali po drevesih in energijo trošili s prostim tekanjem, tudi kričanjem… Danes tega razkošja prostega časa, ki ni stalo niti tolarja, otroci nimajo več. Otroška igrišča so ograjena, otroci se igrajo v prisotnosti nekoga, ki jih varuje in bdi nad njim. Otroci so izgubili svojo svobodo, v skrbi in želji, da bi jih obvarovali nesreč ali še česa hujšega, smo odrasli do njih zelo zaščitniški. Na žalost bi bilo res neodgovorno, če bi jih puščali brez nadzora. Za otroke iščemo organiziran način preživljanja prostega časa. Vključujemo jih v razne tečaje, krožke, interesne dejavnosti in aktivnosti. Iščemo načine in dejavnosti, ki bi otrokom nudili čimveč zadovoljstva, dejavnosti, kjer bi se otroci lepo imeli, poleg tega pa bi se ob tem tudi nekaj naučili. Ali jim morda ne kupujemo več igrač tudi za to, da bi se jim nekako odkupili za omejeno svobodo?

Kaj otrok zares potrebuje?

So otroci, kateri so vključeni v množico različnih dejavnosti, bolje preskrbljeni ali boljši kot tisti, ki jim ostaneta domače igrišče in žoga? Nikakor! Otroci, ki imajo varno igrišče in prijatelja za igro z žogo, imajo v resnici bogastvo, ki se ga ne da kupiti. Ozrimo se naokoli. Koliko malčkov v starosti, ko ne potrebujejo več fizičnega nadzora odraslih, še vidimo z žogo na igrišču? Jih lahko vidimo, kako brez sape dirkajo okoli vogalov, s potolčenim koleni in upehani? Kje so njihove žareče oči in fizična utrujenost ob koncu dneva? Če uspemo najti dejavnost ali možnost, da otroku nudimo to, smo zanj naredili veliko več, kot pa če bi mu kupili najnovejšo igračo, ki je pač trenutno v modi.
Ker pa je takšnih možnosti malo, otroke zasipamo z materialnimi dobrinami, s katerimi želimo v njih vzbuditi nadomestno zadovoljstvo. Kupujemo jim igrače in stvari, ki jih ne potrebujejo in celo ne čutijo nobene želje po tem, da bi jih imeli. Mogoče so všeč nam in ker jih imajo tudi otroci naših prijateljev, jih pač dobijo tudi naši. Otroci so sprva nad darilom navdušeni, vendar je navdušenje kratkotrajno. In ker se spet dolgočasijo, starši iščemo načine, kako bi jih še zaposlili, kaj bi jim še nudili, da ne bi »zapravljali časa tja v en dan«. Na tržišču pa se kot nalašč pojavi nova igrača, nova igra, novo… Mogoče predmet zaželi sam otrok, mogoče ga želimo presenetiti mi, lahko prideta na obisk babica, dedek… in spet je nova stvar pri hiši, ki pa, tako kot ostale, kmalu izgubi svoj čar.

Kje so meje?

Kje postaviti mejo zadovoljevanja otrokovih potreb z nadomestki? Kdaj otroku kupiti neko igračo, igro, računalniško igro, DVD film? Naj mu kupimo vse, kar si zaželi, ker to finančno zmoremo, pa čeprav s trudom in odrekanjem? Smo slabi starši, če otroku zavrnemo željo, čeprav imajo tisto »vsi«?
To so vprašanja, ki si jih postavljamo vsi starši. Otroci so danes zahtevni. Ne vprašajo, če lahko, ampak enostavno zahtevajo. Ne sicer vsi, vendar večina. V zameno nudijo malo. Toda to je popačena slika sveta - otroke pa moramo že v otroštvu naučiti, da je življenje daj–dam. Če želiš prejemati, se moraš naučiti tudi dajati. Tudi otroci lahko »dajejo«: lahko pokažejo voljo, skrb in ponudijo pomoč v okviru svojih zmožnosti. Njihova dejanja bodo na začetku še okorna in negotova, če pa jih bomo vzpodbujali, bodo sčasoma postali spretni, »dajanje« pa samoumevno. Ker bodo s svojim prispevkom sodelovali v življenju družine, se bodo bolje počutili, njihova samopodoba bo rasla, čutili se bodo koristni in pomembni. To pa so prave vrednote. Toda zanje je potrebno garati. Da bodo otroci nekaj postorili samoiniciativno, bomo namreč potrebovali veliko volje, časa in potrpljenja, saj so le ti pravi mojstri v iskanju izgovorov in načinov, zakaj nečesa ne morejo, ne znajo, ne… Če bomo znali iti mimo njihovih izgovorov, če jih bomo znali pripraviti do tega, da bodo nekaj postorili, pa ne samo danes ali jutri, ampak vsak dan, če ne bomo teh dejanj poveličevali (Ali kdo poveličuje skuhano kosilo ali pospravljeno stanovanje?), smo naredili veliko. Otroku s tem privzgajamo vrednote, ki mu bodo v pomoč, ko bo nekoč stopil na samostojno življenjsko pot.

Bančni račun za dojenčka?

Ali otrok potrebuje žepnino? Otroci so med seboj zelo različni in tako se tudi potrebe po žepnini kažejo pri vsakem otroku drugače. Zelo majhni otroci še ne potrebujejo svojega denarja. Pogosto imajo odprt račun na banki, na katerega starši polagajo sredstva v določen namen. To je dobro, ker se tako lahko izognemo nepotrebnim darilom, ki jih še posebno radi podarjajo stari starši in sorodniki. Veliko bolj smiselno je, če denar položijo na otrokov račun. Otroci sicer vedo, da nekje obstajajo denarna sredstva zanje, vendar pa tega, dokler so še majhni, ne razumejo dobro. Dokler si ne pridobijo občutka, kaj denar sploh je, kako se ga lahko zasluži, dokler ne spoznajo njegove vrednosti in čemu je namenjen, ni smiselno otroku dajati žepnino. Ali je otrok premajhen, da bi ravnal z denarjem, boste lahko preizkusili preprosto: če otroku nekaj 10 tolarskih bankovcev pomeni več kot tisočak, še ne razume dovolj. Pač pa je mogoče otroku že zgodaj razložiti, da nekatere igrače, ki si jih želi, stanejo veliko in da jih lahko dobi, ko nam bo pomagal prihraniti denar zanje - namesto čokolade in nepotrebnih drobnarij, bomo denar prihranili »v banki«, dokler ga ne bo dovolj. Na ta način se lahko izognemo nepotrebnim nakupom, otroku pa kupimo tisto, česar si resnično želi. Otroci si namreč marsičesa vroče zaželijo, čez nekaj dni pa zanimanje za novost ugasne, pa če jim jo kupimo ali ne.

Žepnina

Kdaj je otrok dovolj zrel, da bo znal z žepnino ravnati? Nekateri otroci dobijo občutek prej, drugi kasneje. Nekateri si želijo imeti nekaj svojega denarja, s katerim bi lahko razpolagali, drugi po tem ne čutijo nobene potrebe. O žepnini je pametno začeti razmišljati takrat, ko otrok pokaže interes zanjo. To pomeni, da bo dojemljiv za dogovor o višini žepnine, o intervalu in za začetni nasvet, kako naj z denarjem razpolaga. V pogovoru moramo jasno definirati, čemu vse je žepnina namenjena, da kasneje ne bi prišlo do nesporazumov. To pa je pogojeno tudi z višino žepnine. Če se dogovorimo, da si bo z žepnino otrok sam kupoval na primer, otroške revije, ki smo mu jih kupovali do tedaj mi, da si bo sam plačeval sladoled, kadar ne bomo skupaj in podobno, moramo te stroške predvideti in jih upoštevati pri višini žepnine.

Kako pogosto?

Glede intervala prejemanja žepnine je priporočljivo, da je na začetku krajši, recimo tedenski. Tako bo otrok laže razporedil denar, pa tudi novo žepnino bo laže dočakal. Starši se znajdemo pred novo preizkušnjo. Kaj naj storimo, če bo otrok potrošil denar, ki ga je namenil za priljubljeno revijo, že v naprej za sladoled ali za igračko? Ni dobro, če mu nato revijo kupimo starši. Naj raje teden dni ostane brez nje, za naslednji obrok žepnine pa naredimo načrt porabe. Glede dogovorov moramo biti tudi mi dovolj fleksibilni, in če opazimo, da otroku zmanjkuje žepnine kljub temu, da poskuša gospodarno ravnati z njo, še enkrat razmislimo o njeni višini.

Žepnina kot vzgojno sredstvo?

Če se odločimo, da bomo otroku dali žepnino, naj ta ne postane prepogosto vzgojno sredstvo. Kadar je otrok že vajen ravnanja z denarjem in pozna njegovo vrednost, ni sicer prav nič narobe, če kakšno stvar, ki jo je po nemarnosti ali nalašč poškodoval ali uničil, poravna iz žepnine. Ne pozabimo pa tudi na pozitivno stimulacijo. Kadar si otrok zaradi kateregakoli razloga zasluži kakšen tolar dodatka, ne skoparimo z njim. Vendar pa naj bo to prej izjema kot pravilo. Naj mu bo to v veselje in naj ne postane navada, zaradi katere bo razočaran, če je ne dobi. Dodatek mu namenimo takrat, kadar bomo sami presodili, da si ga zasluži, in ne takrat, kadar bo to presodil otrok. Lahko o predlogu sicer razmislimo, ne pustimo pa, da nam otroci postavljajo pravila. Starši smo tisti, ki imamo v vzgoji to nalogo in nenazadnje, postavljanje pravil in meja je tudi naša dolžnost.

Teme

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.

Če ste nov uporabnik se lahko registrirate tukaj.
Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.