Novice

30 let gledališča Unikat

Gledališče Unikat otroke razveseljuje s predstavami že 30 let. Sedem predstav je imelo več kot sto ponovitev, tri predstave več kot dvesto. Največ ponovitev je imela predstava Od kod si, kruhek?, najdlje pa igrajo predstavo Gremo na vlak – že dvajseto sezono! 

Vse novice

Aktualno

Aktivirani očka na TV Slovenija

Film ozavešča o pomenu dejavnega očetovstva ter s tem spodbuja bolj enakovredno porazdelitev gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti med oba starša.

Vsi dogodki

Je cepljenje potrebno?

Piše: prim. mag. dr. Breda Zakotnik, dr. med., specialistka peditrije

Občasno se v različnih medijih pojavljajo mnenja bralcev, ki bodisi dvomijo v potrebnost cepljenja na splošno ali pa zgolj nasprotujejo zakonski obveznosti cepljenja. Mnogi od teh člankov so neutemeljeni, zelo zavajajoči in utegnejo zasejati dvom tudi med tistimi, ki se dosedaj niso veliko spraševali o pomenu cepljenja. Ker je revija Moj malček namenjena mladim staršem, menim, da je ustrezno mesto za nekatera pojasnila v zvezi s cepljenjem. 

Je cepljenje potrebno?

Na vprašanje, ali je cepljenje potrebno, najlaže odgovorimo, če se ozremo nekaj desetletij v preteklost. V prvih desetletjih 20. stoletja, ko so nalezljive bolezni še dobesedno kosile med otroki, zahtevale žrtve in puščale posledice, je bilo zanimanje ljudi za cepljenje veliko. Angleški viri navajajo, da je v obdobju pred drugo svetovno vojno, torej pred uvedbo cepljenja proti davici, za to boleznijo vsakih 15 minut zbolel en otrok in vsakih 5 ur en otrok umrl. V Sloveniji se je s cepljenjem proti davici pričelo v letu 1937, pojavnost bolezni je v naslednjih letih postopoma upadala, zadnji primer davice pa je bil v Sloveniji zabeležen leta 1967.
Otroška paraliza se je v obliki obsežnih epidemij ponavljala vse do sredine 50. let prejšnjega stoletja, ko sta bili odkriti cepivi proti otroški paralizi. Po uvedbi cepljenja je bolezen v razvitih državah izjemno hitro izginila. V Sloveniji se je s cepljenjem proti otroški paralizi začelo v letu 1957, zadnji primer bolezni pa je bil zabeležen v letu 1979. Tudi za druge bolezni, proti katerim cepimo otroke, je značilno, da se pojavljajo le še izjemoma ali v manjšem obsegu.

Kaj pa danes?

Ob dobri precepljenosti postanejo torej nekatere bolezni povsem nepoznane ali pa vsaj zelo redke. Tedaj se vedno pojavijo dvomi o potrebnosti cepljenja. Vendar pa nas izkušnje iz držav, kjer je iz takšnih ali drugačnih razlogov precepljenost upadla, učijo, da se ob povečanju števila necepljenih oseb zelo hitro spet pojavijo epidemije. Zaradi domnev o težjih stranskih učinkih cepiva proti oslovskem kašlju, ki so bile kasneje ovržene, je v 80. letih v Veliki Britaniji močno upadla precepljenost proti tej bolezni. Tedaj je za oslovskim kašljem zbolelo več tisoč otrok, nekaj deset jih je tudi umrlo. Podobno izkušnjo so doživeli tudi na Japonskem, Švedskem in v Nemčiji. 

Odklanjanje cepljenja


Tudi v državah, ki imajo v splošnem visoko precepljenost, kjer pa zaradi verskih ali drugih zadržkov posamezniki ali skupine lahko odklonijo cepljenje, se pojavljajo epidemije. Če naštejem le časovno in geografsko najbližje: epidemije ošpic v zadnjih letih v Italiji, Angliji, Nemčiji, Švici. V Švici, kjer cepljenje ni obvezno, je na račun slabše precepljenosti epidemija ošpic, ki se je začela v novembru 2006 in dosegla vrh v juniju 2007, prizadela že več kot 450 ljudi. Med zbolelimi je bilo več kot četrtina odraslih, približno 10% bolnikov je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici, pogosti so bili zapleti. Analize so pokazale, da so zboleli otroci in mladostniki, katerih starši so odklonili cepljenje, in odrasli, rojeni pred letom 1987, torej preden so v Švici pričeli z intenzivnim cepljenjem otrok proti ošpicam. 

Kdaj je možno opustiti cepljenje?

Cepljenje proti neki bolezni je brez škode možno opustiti šele tedaj, ko je bolezen izkoreninjena. Do izkoreninjenja bolezni pa vodi dolga pot, kjer so potrebna leta ustrezno visoke precepljenosti vsega prebivalstva, s čimer se prepreči kroženje povzročitelja med ljudmi. Da je izkoreninjenje nekaterih bolezni res možno in ne le utvara, potrjuje uspešno izkoreninjenje črnih koz, ki je bilo objavljeno na začetku 80. let 20. stoletja. Cilj je tudi izkoreninjenje otroške paralize in ošpic v naslednjih letih.
Vseh bolezni, proti katerim cepimo, seveda ni možno izkoreniniti in ta cepljenja bodo še vedno potrebna. Pri vseh cepljenjih je namreč prvi in osnovni cilj zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to tudi edini cilj, na primer, za tetanus, klopni meningoencefalitis in druge bolezni, ki se ne širijo s stiki med ljudmi. Pojavnost teh bolezni se sicer zmanjša zato, ker se s cepljenjem zmanjša število za bolezen sprejemljivih oseb, za necepljene posameznike pa ostaja nevarnost okužbe stalno enako velika. Za bolezni, ki se širijo s stiki med ljudmi (na primer, ošpice, rdečke, hemofilus influence B) velja, da se ob visoki precepljenosti omeji tudi širjenje bolezni med ljudmi in se s tem močno zmanjša tudi možnost okužbe tistih, ki niso cepljeni. Vendar pa je v današnjih razmerah, ko je gibanje prebivalstva ne le izredno veliko, ampak tudi izredno hitro in vsakodnevni stiki s številnimi ljudmi zelo pogosti, ostati necepljen in s tem nezaščiten, zelo tvegano.

Je dober življenjski standard dovolj?

Dober življenjski standard, ki vključuje ustrezno prehrano in bivalno okolje, seveda pripomore k boljši splošni odpornosti, ne omogoča pa zaščite pred nalezljivo boleznijo ob izpostavitvi.
Čista pitna voda, ureditev odstranjevanja odplak in dobre higienske navade seveda znatno pripomorejo k zmanjšanju nevarnosti nekaterih črevesnih okužb in hepatitisa A. Možnost okužbe pa se seveda bistveno poveča že, če potujemo, na primer, v Bosno, na Hrvaško ali pa v bolj eksotične kraje.
Z načinom življenja se, na primer, lahko izognemo tudi hepatitisu B: izbrati moramo poklic, ki ne vključuje tveganja za okužbo, imeti netvegan način življenja, izbrati neokuženega partnerja.
Urejene življenske razmere in način življenja pa nas ne morejo zaščititi pred, na primer: tetanusom, davico, oslovskim kašljem, hemofilusom influence B, ošpicami, rdečkami, mumpsom.

Kaj zagotavlja zaščito pred nalezljivo boleznijo?

Edino zanesljivo zaščito pred nalezljivo boleznijo nam omogoča specifična imunost. Pridobimo jo lahko ob prebolevanju bolezni po naravni poti ali s cepljenjem.
Ob prebolevanju bolezni po naravni poti se ob prvem vstopu povzročitelja v organizem v imunskem sistemu sproži dogajanje, ki omogoči nastanek belih krvnih celic, ki so sposobne prepoznati točno tega povzročitelja in organizirati njegovo uničenje. Ker do nastanka specifične imunosti mine od nekaj dni do nekaj tednov, v tem obdobju bolezen prebolimo. Ob drugem stiku s povzročiteljem je odgovor organizma lahko zelo hiter, ker povzročitelja takoj prepozna in organizira njegovo uničenje, še preden ta povzroči bolezen.
Cepljenje posnema dogajanje ob prvem stiku s povzročiteljem in zato sproži nastanek specifične imunosti, ne povzroči pa bolezni, ker je povzročitelj v cepivu ubit, oslabljen, so uporabljeni le nekateri značilni deli povzročitelja ali pa je ta spremenjen z gensko tehnologijo. Ob kasnejšem stiku s pravim povzročiteljem se v organizmu sproži spominski imunski odgovor, ki je hiter in prepreči bolezen.

Varnost in učinkovitost cepiv

Sodobna cepiva so pri večini cepljenih dobro učinkovita. Cepljeni obolevajo le izjemoma in tedaj praviloma prebolevajo blažjo obliko bolezni. S spremenjenimi postopki pridelave so sodobna cepiva postala bolj varna, tako da je neželenih pojavov po cepljenju manj kot nekdaj. Resni neželeni pojavi, kjer je dokazana vzročna povezava s cepljenjem, so izjemno redki.
Nekatere zlasti nevrološke motnje (na primer, krči, zaostanek v razvoju, avtizem), ki jih nekateri pripisujejo cepljenju, takoj po rojstvu niso opazne in se izrazijo šele z razvojem in rastjo otroka. Običajno se pokažejo v starosti nekaj mesecev ali še kasneje, to je prav v obdobju, ko so otroci cepljeni. Vendar te bolezni niso vzročno povezane s cepljenjem, saj se enako pogosto pojavljajo tudi pri necepljenih otrocih.

Zakonska ureditev cepljenja

V nekaterih državah Evropske unije so že po tradiciji cepljenja priporočena in ne obvezna, precepljenost pa je kljub temu zgledno visoka. Pri nas je dolgoletna tradicija, da so cepljenja otrok po zakonu obvezna. Po veljavni zakonodaji je opustitev cepljenja možna le zaradi zdravstvenih razlogov. Predlog novega zakona o varstvu pred nalezljivimi boleznimi, ki je še v obravnavi, predvideva manjše spremembe. Cepljenja otrok bodo še vedno obvezna, vendar pa bo poleg zdravstvenih razlogov možno opustiti cepljenje tudi zaradi osebnih razlogov. Če bo ta zakon sprejet, bo potrebno ljudi opomniti, da so cepljenja še vedno nujno potrebna. V kolikor bodo opustitve iz osebnih razlogov postale modna muha, lahko v naslednjih letih pričakujemo upad precepljenosti. Kot smo že omenili, pa lahko ob le nekaj odstotnem upadu precepljenosti v prihodnjih letih pričakujemo epidemije bolezni, ki smo jih že pozabili.

Teme

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.

Če ste nov uporabnik se lahko registrirate tukaj.
Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.