Novice

Zimska številka Pikapolonice že v prodaji!

Zimska izdaja revija za otroke Pikapolonica je na voljo v marketih Mercator, Tuš, Jager in Leclerc.

 

Vse novice

Prepiri med partnerjema

Preden se človek odloči za življenje s partnerjem, slika idilično podobo gnezdeca brez prepirov in težav. Morda je celo prav tako?! Zaupanje v trajajočo srečo je navsezadnje pogoj, da se trdnejša zveza sploh lahko razvije. Zagotovo bi nihče ne plezal po skalnem pogorju, če bi vnaprej vedel, da bo padel, še preden bo prilezel na vrh. Toda kadar vrha ni mogoče videti, je dobro poznati nekaj preizkušenih navodil o plezanju po zahtevnem terenu.

Pogovor je predpogoj za življenje v dvoje

Pogovor je že tako samoumeven del življenja, da le redko kdo razmišlja, kaj pravzaprav sploh je. Zajema tudi neverbalne oblike in skupno z njimi tvori stil osebne komunikacije, ki se razvija leta in leta. Najprej se naučimo obvladovati nekatere osnovne socialne spretnosti, kot so sprejemanje in dajanje, zadrževanje in sproščanje ter sodelovanje in sprejemanje. Po tej poti se iz nezaupanja vase in v druge razvije zaupanje, iz negotovosti in nesamostojnosti pa avtonomnost in samostojnost. Postopno se naučimo prevzemati pobude in vzajemno sodelovati. Vse to lahko dosežemo le z vsakodnevnim komuniciranjem. A vsak iskren pogovor se začne šele z notranjo voljo, z željo po izmenjavi osebnih vsebin. Mnogo ljudi obvlada le »pogovor s sabo«, ker pobud drugega enostavno ne prenese.
V svojem okolju, doma in v službi, lahko opazimo tri osnovne načine komuniciranja:

- Negativno, ki nasprotuje vsakršni pobudi in je v celoti naravnano destruktivno. Značilno je za egocentrične, vase zagledane ljudi.
- Difuzno pasivni način, ki odgovarja neustvarjalnim ljudem brez ambicij. Ti so v pogovorih prisotni le fizično in se odzivajo samo toliko, kot se od njih zahteva; lastne volje ne izražajo.
- Pozitiven način, značilen za aktivne ustvarjalne ljudi, ki imajo številne ideje, pogum in iskreno voljo, da stvari premaknejo v smeri skupnih koristi.

Komuniciranja se moramo naučiti

Komuniciranja se moramo šele naučiti, nikomur ni prirojeno. Učenje poteka tako, da dolga leta ozaveščeno, vedno znova analiziramo odziv drugih ljudi na našo komunikacijo. Način pogovora, ki ga sprejmemo za svojega, mora ustrezati nam, sogovorniku in temi, o kateri govorimo. Šele s pomočjo odziva drugih ljudi na naš način komunikacije bomo izvedeli, ali smo dobri ali slabi sogovorniki. Cilj dobrega pogovora seveda ni v tem, da se naučimo posebnega stila govorjenja; ostati moramo to, kar smo, le pogovor prilagajamo konkretni situaciji in temi, sogovorniku ter cilju, kaj s pogovorom želimo doseči. Ob povedanem pa je še posebno pomembno, da komunikacija poteka v kontekstu temeljnih etičnih načel. Prav s pogovorom namreč najbolj nazorno pokažemo svetu svoj resnični obraz. Večina ljudi to zna in zmore vsakič, ko se pojavi v javnosti, medtem ko si doma, brez ego cenzure, privošči vso nesramnost.

Iskrena in poštena komunikacija

Vsebina sporočila je eno, njen učinek na sogovornika pa nekaj povsem drugega, česar pogosto ne moremo predvideti.Vmes je namreč človeški odnos in prav od tega je odvisno, ali bo pomen povedanega okrepljen ali izničen. V iskrenem in poštenem odnosu, ki ga pričakujemo od partnerja, bosta verbalna in neverbalna komunikacija (telesna drža, mimika, očesni stiki, gestikulacija rok) usklajeni. Ljudje smo še posebno občutljivi na vse tisto, kar je povedano brez besed; prav na osnovi tega opredeljujemo resničnost povedanega. Višanje, nižanje in sprememba glasu lahko nakazujejo prikrito ironijo sogovornika, ki emocionalnih meja komunikacije ne pozna ali pa ne spoštuje. S sposobnostjo vživljanja v partnerja bomo dokaj zanesljivo presodili tudi njegove intimne in časovne prage. Iz prakse vemo, da včasih določena tema zahteva poseben prostor in poseben čas. Če je to dvoje zanemarjeno, lahko še tako dober namen pogovora pade v vodo.

Dorečeni in nedorečeni sogovorniki

S komunikološkega vidika ljudi lahko v grobem razdelimo na dorečene in nedorečene sogovornike. Za nedorečen dialog je značilno posploševanje, izpuščanje dejstev in nepreverjenost domnev. Za takšne sogovornike nikoli ne vemo, kaj od nas pričakujejo, običajno tega še sami ne vedo. Komuniciranje z njimi je težavno tudi zato, ker nenehno pačijo resničnost in imajo do teme pogovora svoja trdna, izdelana stališča – že vnaprej »vedo«, kaj mislimo. O sogovorniku imajo svoje mnenje, še preden ta sploh izusti prvo besedo. V pogovoru s takšnimi partnerji konflikt nenehno visi v zraku. Življenje z njimi je izjemno težavno. Najbolje se jim je ogniti v velikem ovinku. Zaupanje vase, da jih bomo s pozornostjo in ljubeznijo prevzgojili, je sicer hvale vreden poskus, a nazadnje skrha tudi čustva in močne živce »predanih pedagogov«. 

Vzroki konfliktov

Mejo, kdaj gre zgolj za konflikt in kdaj za pravi prepir, je težko določiti. Tudi razlogi, ki ju izzovejo, so prepleteni in težko ločljivi. Kadar človeka ljubimo iz nesebičnih razlogov, se ne more zgoditi, da bi ga napadali s kričanjem, grdimi besedami in za lase privlečenimi dvomi.
Posebna oblika konfliktov, ki na videz sploh niso »nič hudega«, so sarkastični vložki. Partner na primer reče: »Na službeni zabavi je bilo imenitno. Vse ženske so hotele plesati z menoj… No, vsega ti seveda ne bom povedal…« Partnerica umolkne. Sledi njegova pripomba, da ne pozna nobenih hecov…da jo najbrž spet muči PMS… V takih primerih gre seveda za povsem druge, podzavestne težnje partnerja, da bi izzval ljubosumje. Ljudje, ki zaupajo vase in partnerja spoštujejo, se takih igric ne gredo, ker so za ljubezen zanesljiv strup. Čeprav nekateri pari potrebujejo izbruhe ljubosumja, češ da podžigajo čustva, gre v resnici za odsotnost ljubezni. To si običajno priznamo šele potem, ko v sebi dozorimo ali srečamo drugo ljubezen, grajeno na drugačnih temeljih.

Vzroke za partnerske prepire lahko zajamemo v nekaj točk:

- popačenost in različnost prepričanj o neki stvari, pogosto obarvanih s predsodki,
nepoznavanje partnerjevih emocionalnih meja (ali pa ga želimo namenoma prizadeti),
odsotnost ljubezni,
- frustracija in iz nje izhajajoče subjektivno vrednotenje dejstev,
izkrivljeno čustvovanje in nesposobnost nadzorovanja čustev ali pa nesposobnost izkazovanja resničnih čustev,
- nagnjenje k netolerantnosti in agresivnosti.

Prepir je del življenja

Prepir je neogibni sestavni del vsakodnevnega življenja in ni prav, da se ga tako trdovratno drži slab glas. Prisoten je namreč v vseh medsebojnih sistemih. Z njim okolju pokažemo, da nas nekaj resnično teži, hkrati pa zavestno doživljamo svoja lastna čustva. V vsakem primeru gre za odvisen fenomen; prepirati se ne moremo brez udeleženosti vsaj še ene osebe. V bistvu gre za priložnost, za izziv, da s sogovornikom premeljemo vsebino, ki nas »(pre)napenja«.
Ali bo prepir dober ali slab, je odvisno od tega, kaj bosta partnerja iz njega naredila.

Pravila prepiranja

Če se hočemo s partnerjem dobro prepirati, moramo tudi o prepiru vedeti nekaj osnovnih zakonitosti. Najhuje je, kadar partnerja za medsebojni konflikt uporabita tretjo osebo. Praviloma so to otroci, včasih pa tudi stari starši ali družinski prijatelji. Pogosto je prepir usmerjen v preteklost; na ta način se ognemo soočanju s stvarnostjo tu in ta hip. Gre za pogrevanje tistega, o čemer se še nismo pogovorili in nas teži ali pa pogovor ni bil do kraja razčiščen.
Stopnja zavzetosti partnerjev je v veliki meri odvisna od interesa za trajanje razmerja. Pogosto še sami sebi ne upamo priznati, da smo se do partnerja čustveno povsem ohladili. V tem primeru uporabljamo prepir kot sredstvo obračunavanja s partnerjem in z našim odnosom z njim. Vsebina prepira je v bistvu zlorabljena. Skrivalnice med vsebino prepira in medsebojnim odnosom niso nikomur koristne in izčrpavajo oba.
Če nismo sposobni prožnih odnosov in svojih načel v nobenem primeru ne nameravamo spremeniti, bomo imeli neskončno dolge prepire, ki nikamor ne vodijo.
Biti moramo pripravljeni na priznanje nezavednih in iracionalnih vsebin v sebi, sicer smo do partnerja lahko hudo krivični. Sklicevanje na zavest in razum običajno še bolj podžiga vnemo. V vsakem prepiru gre za doživljajski vidik; med prepirom namreč reagiramo na svoje doživljanje in na lastno razlago partnerjevega odnosa, ne pa na njegovo resnično vedenje.

Nepoštena igra

V prepiru je pogosto prisotno tudi nezavedno zadovoljevanje narcističnih potreb, ki vodijo v manipulacijo. Žaljenje in poniževanje je v bistvu izraz potrebe po poveličanju sebe. Partner, ki to počne, izpostavlja prav lastnosti, ki jih sam pri sebi odklanja.
Prepoznati je treba tudi fenomen, ko na partnerja projiciramo nekaj, kar mu sploh ni lastno. Nerazčiščene konfliktne in potlačene vsebine, ki smo jih doživeli v svoji preteklosti, prenašamo na sedanji odnos.
Prepiri so pogosto naravnani tudi v nezavedno izsiljevanje z zavezništvom, po načelu: »Če nisi z menoj, si proti meni«. V tem primeru gre za nepoštene igre, v katerih napadamo osebo in ne vsebine. Takrat prevladuje jezik sovraštva; medsebojni odnosi so fiksirani, dogmatski z apriornimi trditvami, o katerih se ne sme razpravljati. A nespoštovanje sogovornika je v resnici izraz nespoštovanja samega sebe. Tako ravnamo zato, ker se nismo sposobni v partnerja ne vživeti, ne potruditi, da bi ga globlje spoznali. V resnici se bojimo lastnega poraza.

Uspešen prepir

Uspešen prepir je konstruktiven in sproščujoč, povratne informacije pa spodbujajoče. Šele po posledicah prepira lahko sklepamo, ali je bil dober ali slab. V primeru dobrega prepira partnerja občutita bistveno zmanjšano prizadetost in izničenje potrebe po maščevalnosti, boljšo informiranost o medsebojnih globljih potrebah, zmanjšan strah pred novim prepirom, povečan občutek lastne vrednosti in predvsem povečano zaupanje, ki jima okrepi medsebojni položaj v čustveni in interesni sferi.

Deset nasvetov za dober prepir

1. Dovolimo različna mišljenja.
2. Pazimo na izrečene besede.
3. Ne prepustimo se jezi in besu.
4. Dovolimo, da partner do konca pove svoje mnenje.
5. Iščimo tisto, v čemer se oba strinjata.
6. Priznajmo svoje napake.
7. Razmislimo o nasprotnem mnenju, predlogu.
8. Zahvalimo se partnerju za razumevanje naših potreb.
9. Poiščimo pomoč in nasvet strokovnjaka, če sami ne zmoremo dobrega prepira.
10. Končajmo zvezo, če ni interesa za ohranjanje odnosa.

Nasvete za dober prepir si je vredno shraniti, vsega pač ni mogoče obdržati v glavi. Še preden jih bomo potrebovali, jih nekajkrat preberimo in o njih premišljujmo. Vredno je. Ko se bomo ohladili od takšnega ali drugačnega prepira, naredimo analizo, katerih postavk smo se uspeli držati. Tudi če bomo imeli za začetek samo dve kljukici, si čestitajmo, kajti preseganje samega sebe je največ, kar lahko naredimo iz svojega življenja – zase, za svoje najdražje. To je tisto, kar v resnici lahko naredimo »za otroke«.

Preberite si še

  • Kako biti dober oče?

    Gotovo si vsakdo želi biti dober oče. Kaj je tisto, kar po mnenju žensk moškega naredi za dobrega očeta?

Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.